Država po novem sofinancira samo tiste doktorske študente, ki se bodo lotili raziskovalnega dela, ki bo kakor koli v povezavi z gospodarsko rastjo, razvojem gospodarstva in inovacijami, s katerimi bi lahko okrepili državno gospodarstvo. Posledično shema ne zajema humanistov, družboslovcev in naravoslovcev, ki se v glavnem ukvarjajo s temami, ki niso uporabne za gospodarstvo.
Pred nekaj dnevi so štiri slovenske univerze (ljubljanska, mariborska, goriška in primorska) objavile razpis za sofinanciranje doktorskega študija. Nov sistem sofinanciranja je že konec lanskega leta predstavilo Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo in ga poimenovalo »Inovativna shema za sofinanciranje doktorskega študija za spodbujanje sodelovanja z gospodarstvom in reševanja aktualnih družbenih izzivov«. Nov sistem bistveno spreminja tako naravo kot tudi množičnost doktorskega študija. Pri prejšnjem sistemu se je na razpis prijavila univerza in tako poskrbela za finančna sredstva vpisanih študentov. Letos se bodo morali kandidati za doktorski študij na razpis posamezne univerze prijaviti sami. Univerze bodo nato po kriterijih, strogo določenih v shemi, same odločale o ustreznosti študenta.
O višini sredstev in časovnem razponu študija, ki ju upravičencu nov sistem namenja in odreja, tu ne bomo govorili, ker o njihovi zadostnosti ali pomanjkanju ne vemo prav dosti. Bolj se bomo dotaknili vsebine, ki jo shema predpisuje doktorskemu študiju.
Že iz imena sheme je razvidno, da morajo biti raziskovalna dela po novem v povezavi z gospodarstvom ali reševanjem aktualnih družbenih izzivov. V besedilu razpisa je ta predpisana tema še nadalje razčlenjena. Kaj je mišljeno z gospodarstvom, je verjetno jasno, zato niti ni ponujene dodatne razlage tega področja. Aktualne družbene izzive pa ministrstvo vidi malo v sociali, nekaj v okoljevarstvu, v glavnem pa gre za razvoj tehnologije in iskanje inovativnih rešitev za gospodarsko rast, se pravi da je tudi ta sklop v resnici ujet v okvir gospodarstva.
Še največ o njihovem videnju aktualnih družbenih izzivov pove prva alineja, ki kot potencialno sofinancirano temo predpiše »inovativne pristope v gospodarstvu in negospodarstvu za večjo gospodarsko rast«. Če gre sklepati po logiki tistih, ki so shemo pisali, je svet razdeljen na dve sferi: na gospodarstvo in negospodarstvo. Kdo ve, kaj točno naj bi slednje predstavljalo, ampak očitno vse tisto, česar se ne da zajeti s pojmom gospodarstva, bi pa vseeno radi obdržali v službi gospodarske rasti. Verjetno bi bilo enako, če bi to alinejo spremenili v zgolj »inovativne rešitve za gospodarsko rast«.
Ni jasno, zakaj bi država potrebovala inovativnost mladih raziskovalcev recimo pri vprašanjih enakosti v družbi, ko pa se ji sami zatakne že pri državnem priznavanju osnovnih pravic, kot se to ravno zdaj dogaja pri družinskem zakoniku. Kakšna inovacija bi bila še dovolj neinovativna, da ne bi predvidevala večjih sprememb in tako po nepotrebnem razburjala prebivalstva? Samo takšna rešitev bi bila namreč uporabna in aplikativna. To pa je očitno glavno merilo pri vsem.
Grobo rečeno, shema predpisuje sofinanciranje doktorskega študija za tiste študente, ki se bodo lotili raziskovalnega dela, ki bo kakor koli v povezavi z gospodarsko rastjo, razvojem gospodarstva in inovacijami, s katerimi bi lahko okrepili državno gospodarstvo. V oči še bolj bode dejstvo, da shema ne zajema humanistov, družboslovcev in naravoslovcev, ki se v glavnem ukvarjajo s temami, ki niso uporabne za gospodarstvo. Sicer je med predpisanimi področji tudi nekaj takih iz socialnih logov, ampak vse skupaj daje bolj občutek, da so tam tako, zaradi lepšega ... tako kot na koncu seznama prepričljivo dodana kulturna dediščina.
Jasno je, da je razvoj gospodarske panoge pomemben za državo, bolj zmoti dejstvo, da je očitno tako zelo pomemben, da vsega ostalega, kar nima neposredne povezave z gospodarsko rastjo, ni več vredno razvijati. Ta miselnost je za gospodarstvo morebiti nesporna ali vsaj pričakovana, medtem ko bi morala država nastopati v vlogi zaščitnice vsega, kar ni donosno, je pa zanjo in njeno kulturo še kako pomembno. Če bo država tako odkrito nastopala v imenu kapitala, se poraja vprašanje: kdo bo potem financiral, spodbujal in ščitil znanost pa tudi kulturo na vseh področjih, ki niso dobičkonosna? Je že tako, da ima večletno preučevanje gnezdenja brkatih sinic pač majhno uporabno vrednost za gospodarstvo. Tako kot tudi poznavanje zgodovine tipografije verjetno ne pripomore ravno veliko k rasti bruto domačega proizvoda.
Kar petinosemdeset odstotkov finančnih sredstev za inovativno shemo prihaja iz Evropskega sklada, za katerega sem še nedavno mislila, da je namenjen socialni varnosti in izboljševanju socialnega položaja prebivalstva. Če bi bile to običajne štipendije za študente, vse skupaj niti ne bi bilo čudno. Pri tako očitni usmeritvi v gospodarstvo pa bi bilo verjetno smotrno, da država za financiranje takšnega sistema poskrbi iz skladov, ki so bližje tej panogi, ali pa celo gospodarstvo samo. Navsezadnje gre za njegov razvoj. Država bi morala spodbujati tiste, ki jih kapital ne bo. Ravno »donosne« znanosti imajo namreč sposobnost in potencial, da same najdejo vire financiranja ali pa da viri najdejo njih.
Še najbolj nesmiseln pa se zdi interes države, da po novem tako zagreto spodbuja izključno inovacije na gospodarskem področju, ko pa se vendar njeno delovanje nikoli ne odziva na inovacije in jih niti približno ni sposobna ali pa voljna implementirati v lastnem gospodarstvu. Če že spodbuja samo uporabne znanosti, bi bilo verjetno smiselno, da njihova dognanja potem tudi uporabi. Pri takšni splošni neuporabi inovacij v realnem delovanju pa je tako ali tako vseeno, kako zelo aplikativne so. In medtem ko je smisel inovacij ravno njihova uporaba, je razvoj znanosti na splošno verjetno tudi brez neposredne uporabnosti potreben in smiseln.
Na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo pripravljajo še dva nacionalna programa, ki bosta verjetno po isti maniri urejala področje visokega šolstva in znanosti v Sloveniji v obdobju od 2011 do 2020. Nacionalni raziskovalni in inovacijski program in Nacionalni program za visoko šolstvo z zavajajočim podnaslovom Država znanja ali še okrajšano izpeljanko iz te besedne zveze Drzna Slovenija, se naši državi obeta vse kaj drugega, kot da postane oaza znanja.
Vsesplošno poneumljanje šolskega sistema od poenostavljenih osnovnih šol prek splošno splošnih gimnazij do bolonjsko reformiranih fakultet, samo da so dosegljive vsem in primerljive z drugimi državami. Kazalcem, ki merijo razvoj države, je pač treba zadostiti. Če ne z dejanskimi rezultati, pa z dvigom izobrazbene ravni prebivalstva, tako da se znižajo kriteriji in standardi zahtevanega znanja. Če se celotna mlada populacija šola, so tudi kazalci brezposelnosti na nižji stopnji, kot bi bili sicer.
Če vas še vedno mika doktorski naslov in imate srečo, da lahko svojo disertacijo označite kot znaten prispevek k rasti BDP, potem le urno stecite z vlogo do univerze. Število mest je omejeno, čas pa imate samo še do 18. februarja.
Nad inovativno shemo je bentila neinovativno družboslovna Maja.
Re: Naložba v našo prihodnost
MVZT [04/02/2011]
Neinovativno družboslovna Maja je bentila nekoliko v prazno, za povrh pa je bila še površna. Tako je okrajšavo Drzna Slovenija, ki označuje oba nacionalna programa, ki nastaata na MVZT, razumela kot Država znanja, v resnici pa gre za Družbo znanja, ki je izdelan koncept s svojim pomenom. Natančno se z njim lahko seznani, če si vzame čas in prebere dokumenta na:http://www.mvzt.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/nacionalna_programa_v_pripravi/
Ko bo prebrala, bo videla, da sta dokumenta usmerjena k izboljševanju kakovosti in reševanju izzivov visokega šolstva in znanosti ter ne k poneumljanju, kot zavajujoče piše .
Ker Maja sama prizna, da ne ve kaj dosti o višini sredstev in časovnem "razporedu" doktorskega študija, o čemer bi se sicer lahko podučila, če bi prebrala vsaj razpis, ji pojasnjujemo. Višina sredstev po novi doktorski shemi je znantno višja kot doslej, čas prejemanja pa je do konca študija.Kot slabost izpostavlja usmerjenost razpisa na študenta in ne več na visokošolski zavod kot je to veljalo v preteklosti. Odslej bo prejem sredstev odvisen od samega študenta in kakovosti predloga študentovega doktorskega dela. Na primer, če je doktroski študent doslej študiral na fakulteti, ki se ni prijavila na razpis, je moral plačati polno in neregulirano šolnino.
Maja pa ne ve, da ne ve, da razpis zajema prav vsa študijska področja, torej tudi družboslovje, humanistiko in umetnost.
In še to, inovativen po SSKJ pomeni: "nanašajoč se na (bistveno) izboljšanje, izpopolnitev, uvedbo česa novega." Prav to mora biti tudi doktorski študij, saj predstavlja doprinos k znanosti in ustvarjanju novega znanja.
Družboslovka Maja se torej lahko prijavi na razpis za sofinanciranje doktorskega študija, a naj pazi, da ne zamudi roka, ki se izteče, kot pravilno zapiše, 18. februarja.
Nataša
odgovori >>
Re: Naložba v našo prihodnost
PNightmare [03/02/2011]
Neinovativno družboslovna Maja očitno ni dobro prebrala razpisa, ki navaja področja raziskovalnega dela, ki ustrezajo reševanju aktualnih družbenih izzivov z enega ali več tematskih področij (spodaj). Ta so, glej no glej, nastavljena tako, da pokrivajo programe vseh članic UL (in domnevam tudi drugih univerz, ki jih poznam malo manj).
inovativnih pristopov v gospodarstvu in negospodarstvu za večjo gospodarsko rast,
boja proti revščini in socialni izključenosti,
zagotavljanje enakih možnosti v družbi,
staranja prebivalstva in demografijo širše,
kakovostjo izobraževanja,
trajnostjo znanja,
zdravja,
prehrane in živilstva,
okolja,
ekologije,
zelenih tehnologij,
biotehnologije,
materialov,
obnovljivih virov energije,
nanotehnologije,
informacijske in komunikacijske tehnologije oz.
kulturne dediščine.
Tako da, come on, ne moreš reči da "shema ne zajema humanistov, družboslovcev in naravoslovcev, ki se v glavnem ukvarjajo s temami, ki niso uporabne za gospodarstvo". Če je pa posameznikova disertacija naravnana tako, da od nje ne bo imel koristi res nihče, razen posameznika samega, pa tudi verjetno ne potrebuje sofinanciranja.
odgovori >>
Re: Naložba v našo prihodnost
Francii [08/02/2011]
Kdo določa koristnost? Ima gospodarstvo in "svet modrecev" vedno prav in so absolutno nezmotljivi ter imajo monopol nad definiranjem koristnega? Je ugotovitev, da je zemlja okrogla, bila koristna v trenutku ugotovitve in ali je koristna danes? Hvala za odgovore.
odgovori >>