Recenziramo nastop finskih nihilistov Impaled Nazarene v ponovno odprtem Unterhundu ... (v celoti!)
IMPALED NAZARENE, Nephrolith, Küzlavec, Unterhund, Ormož, Slovenija
* Nastop finskega benda Impaled Nazarene, ki širi svoj nihilistični ''fuck your god – and fuck you!'' attitude že dobrih 20 let, je na slovenski metal sceni dvignil kar nekaj prahu, saj mnogi to skupino povezujejo predvsem z nacizmom, kar pa je daleč, res daleč od resnice. Namreč prvega januarja letos je bilo objavljeno, da koncert skupine, ki bi se moral odviti v Ljubljani, odpade. In to zaradi protestiranja določene anti-fa skupine, za katero pa se je izkazalo, da sploh ne obstaja, ampak je v ozadju bila ..., no, lahko bi rekli zarota, ki bolj spominja na Santa Barbaro. Zato je koncert bil sprva odpovedan, nato pa se je kmalu izvedelo, da se bo odvil v kultnem klubu Unterhund v Ormožu, ki je po dolgih letih ponovno odprl vrata.
Unterhund je bil v vseh pogledih odlična izbira. Klub z dolgoletnim underground statusom je bil idealen predvsem zaradi lokacije – bližina Hrvaške je namreč botrovala temu, da se je klub kar lepo napolnil s hrvaško ekipo, hkrati pa so zvesti ormoški podtalni bojevniki pristavili svoj delež (poleg klasičnih Impaled Nazarene oboževalcev, ki jih Slovenija premore ogromno). Peklensko vzdušje, peklenska glasba in peklenske doze alkohola pa so naredili nastop Impaled Nazarene ter domačih predskupin Nephrolith in Küzlavec ''a night to remember''.
Koncert so odprli brežiški Küzlavec, kvartet, ki je bolj nov na sceni, a kljub temu ''žari in pali'' kot kakšen prekaljen odrski maček. ''Mi smo Küzlavec aus Küzldorff'' je bila parola, s katero so začeli nastop, ki je v dobrih 40 minutah opeval resnično življenje – člani zasedbe, vokalist Šmrküvec, bobnar Vüverk, kitarist Püssy in basist Drejpünk so, oblečeni v župnike, peli o trgatvi, cerkvi, nedeljskem kosilu, religiji, pijančevanju, masturbaciji in celo o kultnem orodju, s katerim se klesti veje. Vsekakor netipične teme za slovenski underground, še posebej, če vzamemo v ozir, da bend zveni kot mešanica Darkthrone, Celtic Frost, raznih dis- bendov in Wolves In The Throne Room. Nastop benda je, kljub izdatni podpori publike in predvsem izstopajočem nastopu pevca Šmrküvca, zaznamovalo nenehno piskanje oz. mikrofonija, katere vzroka ni odkril niti tonski mojster, prav tako pa ne bi bilo slabo, če bi Küzlavci igrali največ pol ure in za sabo pustili pravo ruralno in blasfemično razdejanje. Tako jim je razdejanje vseeno uspelo, a žal se je vse skupaj že malce zavleklo.
Gorenjski Nephrolith pa so v agresivni, bojeviti black metal maniri predstavili svoj material, dodatno podkrepljen z vizualnimi elementi (imeli so res dobro namazane obraze in razne kovine ter verige, ki se jih ne bi sramoval niti Legion, nekdanji kričač kultne zasedbe Marduk). Kvintet je, kljub prej omenjenim zvočnim težavam (in občasnim izpadom bas kitare iz celotne zvočne podobe), opravil svoj posel solidno, a ne toliko prepričljivo kot prej Küzlavec ali za njimi Impaled Nazarene. Glasba je dinamična in precej agresivna, a vseeno se je čutilo, da fantje znajo svojo supersonično apokalipso izvesti bolje. Morda je za to bila kriva vročina, ki je pestila pevca ali kaj drugega, a dejstvo je, da so čez nekaj časa fantje že postali rahlo naporni. Kljub temu pa so pokazali, da ima njihov mardukovski black metal precejšen potencial, še posebej, če je v idealnih razmerah prikazan v živo.
Impaled Nazarene, zreducirani na kvartet, so v Ormožu imeli ekskluzivni šov, saj so odpovedali ostanek turneje zaradi neprofesionalnega obnašanja grške ekipe, ki bi morala poskrbeti za ostanek turneje (torej za datume po ormoškem razvratu). Vidno jezni in temu primerno vinjeni so zato svoj, že tako klasično izjemno destruktiven nastop, še bolj potencirali in naredili enega najboljših koncertov v zadnjem času.
Finska zasedba, ki jo sestavljajo vokalist Mika Luttinen, basist Mikael Arnkill, bobnar Reima Kellokoski in kitarist Tomi Ullgren, letos slavi 20 let totalnega nihilizma. V tem času so izdali veliko število albumov, bili medijsko osovraženi, napadani in toženi s strani vseh živih verskih in političnih organizacij, prav tako pa je njihov black metal odnos do vsega živega in mrtvega izrazito sovražila prav norveška black metal scena, ki velja za ''alma mater'' te ekstremne zvrsti. Odgovor Impaled Nazarene na vse to je enostaven – ''We are Satan's generation and we don't give a fuck!'' In od prvega tona do zadnjega piska 2 uri in nekaj pozneje je to bilo jasno vsakemu obiskovalcu koncerta.
Zvok je bil naravnost grozljiv, a prav to je dodatno podžgalo tako skupino kot publiko, ki je lahko slišala posnetke, ki so obsegali vsa obdobja – od kultnega prvenca Tol Cornpt Norz Norz Norz do pravkar izdanega albuma Road To Octagon, po dolgem času pa smo lahko slišali predvsem komade iz plošč Ugra Karma in Suomi Finland Perkele, ki veljata za njihovo najboljše delo. Ljudem se je preprosto rečeno, trgalo do konca. Petje, dretje, skandiranje, norenje in ekscesivno popivanje publike na eni strani in isto početje norih Fincev (le potencirano za nekajkrat) na drugi so omogočili, da smo sproti pozabljali, da se kitare ne sliši dovolj, da nekaj v ozadju spet ''piska'' in da bas grmi še huje kot če bi poslušali Motorhead. Več kot dve uri izjemno agresivne glasbe, dobrih 35 komadov, ki so klofuta verjetno vsaki stvari na tem planetu in sinergija publike in benda so predstavljali edini primerni način, da se dokaže, da je Unterhund klub, kjer je pravi underground doma ter da so Impaled Nazarene sila, s katero ni mogoče sklepati kompromisov in ki bo do zadnjega krika ostala zvesta samo sebi.
pripravil Ivan Cepanec
Komentarji
komentiraj >> Re: Impaled Nazarene!!!
martin.ramon [01/02/2011]
Prlekija spet ubija.blo je noro,noro dobro.samo tak dale pijančeki moji.
odgovori >>
Re: Impaled Nazarene!!!
Žiga [01/02/2011]
Vsaka čast Tegli za zelo dobro napisano recenzijo!!!
Kr tako naprej!!!
odgovori >>