CROSSfRONT , 1. 2. 2011; Klub Cankarjevega doma, Ljubljana

* Na včerajšnjem špilu v serijalki Cankarjevi torki smo imeli lepo priložnost slišati nov bend domačega saksofonista Jureta Pukla, povrhu pa je bilo nadvse zanimivo opazovati, kako se je čisto novi band takorekoč sproti »delal« na odru. Pa s tem niti najmanj ne mislimo nič slabega, niti ne namigujemo na dejstvo, da gre za nov band in da je bil sinočnji koncert prvi na daljši turneji. Bolj merimo na samo vsebino, glasbo torej, ali natančneje njeno zgradbo in notranjo dinamiko.
Kvintet, ki ga poleg Pukla sestavljajo še Bastian Stein na trobenti in krilovki, Pablo Held za klavirjem, Mike Janisch na basu in Ernesto Simpson za bobni, se je predstavil s skladbami različnih članov zasedbe. Pri večini slišanih komadov je bilo očitno, da so postavljeni precej svobodno, pač v smislu, da je znotraj določenih fraz ali ritmičnih vzorcev veliko prostora, ki so ga posamezniki polnili z domišljenimi intervencijami. Tudi, ko se je kaka skladba sprva začela v bolj strogi formi, ali bila natančno začrtana, so vešči glasbeniki, z izmenjavo vlog in prestavljanju poudarka od glasbenika k glasbeniku, stvar razgibali v drugo smer.
Prejle smo omenili, da so CROSSfRONT nova zasedba Jureta Pukla, kar je le delno res; kot nam je sam Pukl povedal pred koncertom, igra band skladbe vseh članov in je poudarek na skupinski igri. Po drugi strani pa ne moremo mimo dejstva, da je Pukl ne le naši publiki najbolj znano ime, pač pa je po koncertu več kot jasno, da je bil sinoči najboljši inštrumentalist na odru. Njegove pasaže so bile izjemno močne in neposredne, približevale so se ekstatični silovitosti, a se vedno ustavile korak prej; v umirjanju žoge se je Pukl prav tako izkazal z variacijami slogov: od malone šepetajočega saksofona do razneženega lirizma.
V lirizem se je dostikrat zatekel drugi najbolj opaženi solist, trobentač Bastian Stein, ki mu je lirizem bolj »sedel« kot pa kake stroge linije, ki so se včasih slišale prezategnjene. Že tako se je zdelo, da mu primanjkuje zaupanja v lastne izrazne možnosti in rahla bojazljivost pri sami igri, ampak gotovo gre za nadarjenega glasbenika, ki ga lahko taki špili le opogumijo oziroma prisilijo k napredovanju.
Ritmična sekcija je bila izjemno dobra; ob ritmih, ki so nemalokrat sekali »mimo« in stran od igre preostanka benda, sta se oba glasbeenika izkazala tudi s solisitičnimi deli. Ravno prav dolgimi, navdihnjenimi in vsebinsko smiselnimi oziroma povezanimi s celoto. Nekje med solistoma, torej saksofonistom in trobentačem, ter ritmično sekcijo, je impulze obeh dvojih lovil in usmerjal pianist Pablo Held. Če se je na prvem delu koncerta, še zlasti, ko se je usedel za Fender Rhodes, zdel premalo barvit in konkreten, se je v drugem delu in še posebej za klavirjem izkazal za malega mojstra subtilnih tonalitet, pretkanih dodatkov, nižanja in višanja dramatskega toka.
Posebej je pianist zabriljiral v nekaj baladah, za katere se je že tako zdelo, da ustrezajo vsem članom kvinteta. V njih so se prav vsi razigrali in malone po šolsko pokazali, kaj pomeni skupinska igra - poslušanje drug drugega, pravočasno odzivanje in odgovarjanje, skrb za celoto, za poln zvok. Prav slednje, poln zvok namreč, pa smo sem ter tja pogrešali in na tem mora skupina še graditi. Zato pa ji v velik prid prištejemo dejstvo, da so se v skladbah poigravali z malone vsemi jazzovskimi in še kakšnimi slogi, ki pa so v novi strukturi, znova iznajdeni sopostavitvi elementov, zaživeli in zadihali na svež način.

Na koncertu CROSSfRONT je bil MarioB.