Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MAGNETIC MAN: Magnetic Man (Columbia, 2010) (ponovitev 8.2.2011 ob 00.30) (1852 bralcev)
Torek, 1. 2. 2011
goran



Dolgometražni prvenec zvezdniškega dubstep trojca (Skream, Benga, Artwork) dviguje prah (tudi) zaradi odkritega spogledovanja s popom, v nekaj skladbah resda nekoliko preveč pocukranega, toda obenem ga prav neobremenjeno spajanje raznoterih estetik potisne iz nekoliko zaspane, formulaične dubstep produkcije. Je pop res nekaj slabega? (v celoti!)


Samonaslovljeni dolgometražni prvenec zvezdniškega dubsteperskega kolektiva Magnetic Man je bržkone eden bolj polemičnih elektronskih albumov zadnjih let. Magnetični producenti Skream, Benga in Artwork namreč sodijo v skupino kreativcev, ki so londonsko podtalje že kmalu po začetku novega milenija zatresli z intenzivnimi basovskimi muzikami, zametki v zadnjih letih najbolj razvpite klubske uspešnice. Sedaj pa s svojim prvim skupnim albumom ti isti producenti zaprisežene dubsteperje provocirajo z odkritim poseganjem v pop estetiko. Njihovih zgodnjih fenov najbrž ne bi moglo doleteti nič hujšega. Le kako si lahko tri klubske ikone, ki niso nikoli pokukale iz temačnega londonskega klubskega dogajanja, dovolijo spogledovanje z lahkotno, osladno pop elektroniko, pisano celo na okus rekreativne, pozerske publike?

No, Skream je svoj ugled pri dubsteperskih poznavalcih načel že s svojim lanskoletnim albumom 'Outside the box', ki prav tako ni štedil z lahkotnimi popevkami. Kot kaže pa ga kritike na ta račun niso odvrnile od vnovičnega pop preizkusa, še več, verjetno so mu na nek način celo ugajale. Za tovrstne podvige pa je očitno navdušil tudi svoja kolega v zasedbi Magnetic Man. Trojec se je prvič bojda srečal v eni od glasbenih trgovin v domačem južnolondonskem Croydonu, na skupno glasbeno pot pa je stopil v letu 2007, takrat še izključno v namen skupnega koncertiranja. Pozneje je objavil malo ploščo, lani pa je s posameznimi singli že napovedal izid prvega, ob koncu minulega leta založenega albuma 'Magnetic Man'. Toda, če je takrat kdo še upal na to, da so bili ti singli zgolj nekakšna ne preveč uspešna šala, album sedaj potrjuje, da je šlo več kot za mimobežno popoidno avanturo. Mnogi celo napovedujejo, da bo 'Magnetic Man' tista prelomna plošča, ki bo dubstep približala mainstreamovski publiki. Če se bo to res zgodilo, bo seveda pokazal čas, vsaj na prvi posluh pa se to zdi malo verjetno, saj tiste pop obarvane skladbe z dubstepersko estetiko nimajo prav veliko skupnega.

Nekonsistentnost kaže, prej kot v glasbi trojca Magnetic Man, iskati v odzivih njihovih nekdanjih privržencev. Nenazadnje je Skreama med najbolj cenjene dubstep kreativce izstrelil prav njegov posluh za raznotere elektronske prakse, s katerim je vselej uhajal iz neprožnega dubsteperskega kalupa. Po sorodnih obrazcih je v svoji solistični karieri posegal tudi Benga, več kredibilnosti pa je uspelo obdržati Artworku, ki pa v zadnjih letih ni bil preveč diskografsko aktiven. Plošča 'Magnetic Man' že na prvi posluh razkrije eklektičen posluh avtorjev. Ob nezgrešljivi dubsteperski podstati, na kateri stoji večina skladb, in popoidnem prepevanju ter emsijanju gostujočih vokalistov, se trojec loti še lomljenih, jungle-ističnih ritmov, opojnega sintpopa in razmeroma izvirnih elektronskih izpeljank. Teh resda ni prav veliko, toda pustijo najmočnejši vtis, v njih pa morda lahko preberemo celo nekakšno napoved morebitnih novih klubskih plesnih smernic. Povsem prepričljiv pa je trojec tudi v pop poizkusih, ki se ne ujamejo v tisto prazno, potrošniško zanko.

Plošča 'Magnetic Man', skupaj s svojimi presežki in pomankljivostmi, tako ponuja dinamično poslušanje, njena prava vrednost pa se skriva tudi - ali pa predvsem - v neobremenjenem, priložnostno morda celo malce samoironičnem in zato zabavnem skupnem ustvarjanju treh kreativcev, ki imajo zgodovino sodobne plesne elektronske glasbe skrito v malem prstu. Če s tem početjem stopijo na čevelj še zapriseženim nasprotnikom vsega, kar diši po mainstreamu, pa si zaslužijo le še dodatne simpatije.

pripravil Goran Kompoš

 



Komentarji
komentiraj >>