Potem, ko se je dva ponedeljka zapored zgodilo tisto kar sem si obljubil, da se ne bo; iz glave sem posebej za vas moral nakladati v telefon preveč in premalo, v tarčo in mimo nje namesto, da bi dobro prebral strumnih 5200 znakov smiselnega in zgoščenega povzemanja, tokrat za vsak slučaj začenjam pisati že v nedeljo, 30. januarja ob 19h 15 v Pisarni MKSMC medtem, ko v dvorani traja celodnevno srečanje anarhistk in anarhistov,ki so prosili naj njihovih fotografij ne objavim, ker nasilni nacoidi njhove obraze iščejo po spletu.

Kranjski Izbruhovci se še umikajo iz kulturnega Bazena po desetih letih zasedanja tega spomenika razdejanega družbenega sistema socializma. Za slednjim Šulc ne pretaka solza. Kranjska občina, v njej pa ljudje z imeni in priimki so v odločilnem notranjem dokumentu Bazen ocenili kot zgradbo primerno za rušenje in to je Grosu, zastopniku prežečih na lastnino zemljišč, zelo olajšalo delo. Zadnji dve leti je Občina od »velikodušnega« zastopnika upravičenega potomstva za velik denar NAJEMALA poslopje, ki ga je zgradilo samoupravno delo. To začasno nezdravo stanje se je končalo, štiridnevni nadnaporni festival »Dost mamo« s podnaslovom »Zadnji Izbruhov Pogo v Bazenu« so Šulc in sodelavstvo preživeli, lastnino društva Izbruh pa premikajo v skladišče, ki ga je še sreča, izposloval tovariš. Z Gregorjem Kosijem iz Pekarne se strinjava, da prvi naslednji sestanek Pohorskega bataljona skličemo v Kranju pri Brdu in se tam pustimo obsevati od dejstev in vtisov ob sveže opuščenem samoniklem prizorišču. V desetih letih kulturnih bojev na mnogih stotinah prireditev ni bilo mrtvih, ranjenih pa niso šteli. Z Gregorjem sva odločena izpulit klin, ki ga je Pekarnarstvo pred leti na »Slovenski kulturni svinji« zabilo v Bazenovo dno.

V MKSMCju je bil v ponedeljek na obisku Franjo Frančič, prinesel je za našo knjižnico tri knjige, ki jih knjižnice javne ustanove izločajo zaradi nezanimanja : prva so spomini doktorja Francija Derganca »Okrvavljena roža«, druga je Lada Ambrožića Novljana »Pohod štirinajste«, tretja pa »Radio Osvobodilna fronta« Jožeta Javorška. Franjo je bil vesel dobre režije Katje Peganove za svoje besedilo. Vračal se je iz Trsta kjer je bila premjera. Stalno je govoril in zadeval v polno, današnjo mladino je označil kot črviv temelj prihodnosti. Je vesel, ker njegova hči posluša Edota Maajko in ji je šel kupit »Spomen ploćo« za rojstni dan.

V ponedeljek, ko sem se »kot bolan srat« (trdi moja soproga Arijana) spravljal k poročiljenju za štiriletni mehki terorizem in dopolnjevanju poročila Uradu za mladino, je mimo prišla vrhuška društva Likej s Tončijem Kuzmanićem recimo na čelu. Neprijetno me je presenetilo, ker Tonči ne vidi razpletanja oziroma zapletanja aktualnega vprašanja ankaranske občine kot jasen dokaz, da so desno desni in levo desni enotni saj gre za interese Kapitala oziroma Luke Koper. Meni se zdi čisto očitno, da se parlamentarnim strankam ne mudi ustreči volji nekaj tisočev državljanov in državljank, nikakor vseeno pa jim ni za miljone eurov, ki jih prinaša pristanišče Port of Koper. Tonči je bil meni nerazumljivo zadržan pri oceni zadeve. Njegova prva reakcija je bila, da premalo pozna zadevo.

V torek sem se sestal v »Kino Šiška« z ljubiteljem urejenosti in učinkovite rabe časa in prostora, s Simonom Kardumom. Ob njem je bil tudi pribočnik Manček, ki mi je pred časom pridigal naj me bo sram, ker se pri šestdesetih postavljam na čelo Ustanove nevladja mladinskega polja. Od Brecljevanja v Šiški ne bo nič, bo pa devetega marca letos v katedrali, ki nikakor ni javno kulturno korito, multimedijalni dogodek »Feu Marko Brecelj« z nastopom rabljenega kantavtorja, z video projekcijama in s performansoma DPZN. Podnaslov dogodka je »Drugič prvič v Kino Šiška«. Prvič prvič sem tam nastopil z Buldožerji leta 1975 na podelitvi Zlatega M. Izvedli smo performans »Dan bolezni« klicali smo se »Pepel in levkemija«.

V sredo smo čez dan razposlali Doganetto »Sodba v imenu ljudstva«, zvečer pa je Franci Blašković v Galeriji Kabina predstavil odlično zgoščenko »Kobra je u brajdi« in eno s katero ni zadovoljen: »Ipak je bolje travu pušiti nego Gori uši slušati«. Ponoči od srede na četrtek nisem imel izbire: zaril sem se počasne in umski oslabe v poročanje za že omenjene ugledne ustanove. Ob tem naporu sem izjemoma kadil francoske cigarete. Vsebinsko poročilo za štiriletni program mehkega terorizma bo mogoče komu zanimivo. Objavljeno bo na www.dodogovor.org .

V četrtek zjutraj so v MKSMC prišli delat elektro-meritve in so naleteli name neprespanca s Klanca. Takoj sem poklical njihovega šefa in nanj ob desetih »spustil« nadzornika Vida in nadzornika Samuela. Tadva naša mlada člana sta mu v podrobnostih opisala in naštela spreglede in malomarnosti njegovih nepozabnih izvajalcev s kupcem palm Danjelom na čelu. Tega dne popoldne je predavala »Zgodovina, politika, pravo/pravice: Hegel« v dvorani MKSMC doktorica Vlasta Jalušić a se žal nisem udeležil dogodka zaradi neizogibnega urejanja finančnega dela poročila Uradu za mladino. Bilo je super fino, na pol se mi je že bledlo. Na koncu pa kino! Vid nam je zavrtel ZDA-Argentinski 35 milimetrski preveč kriminalka »Oče naš« (»Padre nuestro«).

V petek, ko sem bil kar evforičen od devetih ur spanja je Arijana začela potnonaložit in me je takoj postavila pred dramatičen ultimat. Devet nekdaj belih debelih kuvert z listki ,računi, seznami in sem pa tja celo z bankovci, ki v levem zgornjem notranjem žepu mojega suknjiča od osem mesecev do tri tedne dolgo (kratko) čakajo na moje preštetje in ureditev, je moralo takoj na mizo in na sončno luč ter pod lupo. Nekateri računi za junijsko Prijateljsko ofenzivo so bili z lupo in s precej domišljije komaj berljivi, na enem pa ni bilo več niti pikice barve. V trenutku, ko to poročam je vsebina vseh kuvert trikrat pregledana, odrabljene ovojnice so zamenjane z novimi, zadeve so urejene in postrojene v žepu in v glavi. Anarhisti in anarhistke pa so šli že pred dvema urama, za njimi je v kuhinji ostal red, Teja in Luka sta pomila tudi tla! Ča, ča, ča.

Na spletno stran Dodogovor v arhiv je Vid pravkar (nedelja, 30. januar 2011 ob 23h 20) vgradil zvočni posnetek petkovega sestanka s pobudnimi skupinami, ki organizirajo koncerte. Ni kratek in na njem govorim predvsem jaz. Toliko sem imel povedati o dvajsetih letih našega scanja proti vetru in o razlogih za sklep o zamrznitvi soorganizacijskega sodelovanja DPZN v februarju in marcu. Izvolite si poslušat! Bolje sicer za vas je, če se temu odpoveste. Samo potem ne iz-veste žaljivih, rumenih podrobnosti mojega resničniškega in pravičniškega podpedagoškega nakladanja. Že na šesttisoč sedemsto znakih smo že, položaj je zaskrbljujoč , moj trpežni urednik Boris Vasev gleda na uro, samo še to: v soboto nas je dvajset gledalo dober Jarmushev »Kava in cigarete«, Vid je pekel kokice, Tomi pa mi je predlagal hip hop koncert nekontroliranih v zadnjih dneh februarja. Kdo so nekontrolirani? To so slovenski državljani in državljanke brez kontroliranega porekla: predvsem Bosanci, črnci Amerikice pod Triglavom. Dolgo sem jih nagovarjal naj si pridejo kaj pripravit v MKSMC, to mi seveda Breclju z negativno karmo ni moglo uspet! Ratalo pa je 23 letnemu polkontroliranemu Tomiju, predsedniku društva »KAM«. Ko nam bodo v Kopru dovolili volit, bo kandidiral kot samostojni kandidat. Glasujte za njega! Čao, bao!