Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
JOSH BERMAN: Old Idea (Delmark, 2010) (ponovitev 13. 2. 2011 ob 00.30) (1818 bralcev)
Nedelja, 6. 2. 2011
MarioB



Čikaški kornetist Josh Berman je že vrsto let zelo dejaven na novojazzovski sceni vetrovnega mesta; doslej je igral v bandih, ki so jih vodili bolj znani muzičisti, kot so Rob Mazurek, saj je član njegove zasedbe Exploding Star Orchestra, Jason Adasziewicz ali Keefe Jackson. Album Old Idea pa je njegov prvenec, ki pa kljub temu nezavidljivemu statusu prinaša svež in inovativen pristop k grajenju žive jazzovske godbe ... (v celoti!)
* Čikaški kornetist Josh Berman je že vrsto let zelo dejaven na novojazzovski sceni vetrovnega mesta; do zdaj je igral v bendih, ki so jih vodili bolj znani muzičisti, kot so Rob Mazurek, saj je član njegove zasedbe Exploding Star Orchestra, zatem še Jason Adasiewicz ali Keefe Jackson, igral pa je tudi v bandu Chicago Luzern Exchange. Album »Old Idea« je njegov prvenec, ki pa kljub temu nezavidljivemu statusu prinaša svež in inovativen pristop k grajenju žive jazzovske godbe. Bermana spremlja še četverica enako spretnih glasbenikov, tudi omenjena Adasiewicz in Jackson ter Anton Hatwich na kontrabasu in Nori Tanaka za bobni.

Glasbo na albumu odlikujejo čvrst, a vendar zračen in gibljiv ritem, nenehne menjave načinov igranja ter premeščanje ritmičnih poudarkov in aranžerskih rešitev iz skladbe v skladbo. Če se ozremo po ne ravno običajnem inštrumentariju, nas ta navduši z igrivim saksofonom, neposrednim kornetom, prekanjeno rabo vibrafona in neujemljivo logiko ritmične sekcije, ki se sproti prilagaja potrebam skladb. Kakšen komad odkrito zazveni v duhu »ta starih« in prikliče postavke cool jazza, hard bopa ali zgodnjega free jazza. Ne nazadnje že sam naslov Old Idea namiguje na dejstvo, da se glasbeniki jasno zavedajo korenin svojega izraza.

Vendar bi storili krivico, če bi imeli Bermanovo zasedbo za neotradicionalistično; komadi, ki nas spomnijo ali raje opomnijo na stare mojstre, namreč njihove prvine in značilnosti samo nakažejo, v skladateljskem in aranžerskem pogledu pa skladbe dihajo v današnjem času. Še posebno to velja za zven banda. V zanimivi, zelo odprto postavljeni zvočni sliki je veliko prostora za premolke in zasuke, odmeve in razdelavo ritmičnih in melodijskih zamisli. Nekatere omenjene lastnosti, denimo ritmične premene, se praviloma odvijejo znotraj iste skladbe ter tako pridajo vtisu razgibanosti in veščine vseh muzičistov v slogovnih menjavah.

Kot izvemo iz izčrpne spremne besede, ki jo je spisal Kevin Whitehead, si je 34-letni Berman, ki je dejaven že dobro desetletje, namerno vzel več časa za prvenec. Povrhu je komade pisal z mislijo na natančno določene glasbenike, ki bodo igrali z njim, konkretno na Adasiewicza in Jacksona. Kljub temu da je kvintet pred snemanjem odigral le dober ducat špilov, se člani izjemno dopolnjujejo in nadgrajujejo. V neposredni interakciji ustvarijo na videz preprosto in malone asketsko, a v temelju razplasteno godbo. Včasih jo zapeljejo v sfumatozno omamnost, godba pa kljub temu nikoli ne izgubi ostrine in jasnosti izraza.

Bermanovo igranje je razvejano in iščoče; njegove prodorne pasaže spremlja na videz bolj umirjena igra drugih, v kateri pa od časa do časa na površje priplavajo pretanjeni poudarki in dodatki. Lep primer, v katerem je moč občudovati zmožnost vseh petih glasbenikov, da se vešče lotijo različnih slogov in načinov igranja, ponuja komad Next Year, ki ga na albumu najdemo v kar treh različicah. Enkrat je v ospredju le v odsekanih tonih nakazana melodija, drugič ritmična razdelava teme, na koncu pa ta komad zaradi novih, bolj razkošnih aranžmajev slišimo v še bolj predrugačeni različici.

Zadnja, tretja inačica komada Next Year sklene album in s svojo izmenjavo svečanega vzdušja, razdrobljenih ritmičnih vzorcev in občasnega pronicanja žalobnih tonov predstavlja pravšen zaključek albuma, malone povzetek njegovih glavnih smernic. Naj še mi povzamemo: že s prvencem in ekipo odličnih muzičistov nas je Josh Berman prepričal, da gre za še eno ime z nove čikaške, postvandermarske scene, kot ji že rečejo, na čigar bodoče projekte bomo še posebej pozorni.

pripravil Mario Batelić



Komentarji
komentiraj >>