Sreda, 9. 2. 2011
MarioB
Os Mutantes, kultni brazilski band, ki je konec 60. let sooblikoval prelomno gibanje tropicalia, je sicer razpadel konec 70. let, a se je znova zbral leta 2006 ob razstavi o tropicaliji v londonskem centru Barbican. Čeprav večidel zvokovno ne dosegajo razkošnih in odbitih aranžmajev s svojih prvih albumov, prvinsko energičnost in odbitost pa dosežejo šele proti koncu albuma, je ta koncertni album (priložen je tudi dvd) vendarle vreden in dragocen dokument v luči revalorizacije tropicalije. (v celoti!)
* Kultni brazilski band Os Mutantes, ki je konec 60. let, natančneje v letih 1967 in 1968, skupaj z Gilbertom Gilom, Caetanom Velosom, Tomom Zéjem, Galom Costo in Mario Bethania sooblikoval prelomno družbeno in umetniško gibanje tropicalia. Pod škornjem vojaškega režima so tropikalisti drzno zastavili nov pogled na umetniško ustvarjanje, ki je zagovarjal srkanje raznorodnih, brazilskih in tujih, popularnih in avantgardnih, ljudskih in modernih vplivov. Zato so bili v nemilosti pri oblasteh in nacionalističnih desničarjih. Slednjim kajpak ni bilo všeč odkrito zagovarjanje in prevzemanje vplivov iz tujine, predvsem iz ameriškega in britanskega rocka.
Z levičarji pa se tudi niso razumeli, saj so ti zagovarjali akustično kantavtorstvo, tropikalisti pa so si ne le opasali električne kitare, temveč so pod vplivom Beatlov in psihedeličnega rocka do obisti izkoriščali potenciale studia kot dodatnega inštrumenta. Band je razpadel konec 70. let, njegov pomen in daljnosežni vpliv pa so v 90. letih začeli jasno izražati vidni akterji ameriških alternativnih strujanj, denimo Kurt Cobain iz Nirvane. Cobain si je leta 1993 celo prizadeval za ponovno združitev »mutantov«, a mu ni uspelo. Tudi ko je Beck leta 1998 v posvetilo gibanju in še posebej Os Mutantes posnel pesem Tropicalia in jo objavil na albumu Mutations, ni band pokazal nobenega zanimanja za ponoven zagon.
Uspelo je Davidu Byrnu, možakarju, ki je ob Cobainu in Becku najbolj zaslužen za širjenje informacij o tropikalistih, saj je pri svoji založbi Luaka Bop objavil kopico izvrstnih kompilacij. Priložnost za obnovo delovanja je bila pregledna razstava Tropicalia v londonskem Barbican Centru leta 2006. Vendar pa se band ni zbral v izvirni zasedbi; prvotna pevka Rita Lee je namreč javno oznanila svoj odpor do »reuniona«, trdeč, da gre le za pobiranje denarja in pogrevanje stare slave. Stvar debate, kajpak, a glede na dejstvo, da je tako vpliven band nastopil kot del širše revalorizacije gibanja tropicalia, se nam vnovična združitev zdi povsem na mestu.
Izvirna »mutanta«, brata Sergio Dias in Arnaldo Baptista, sta v band povabila novo pevko Zélio Duncan ter kopico spremljevalnih glasbenikov in pevcev. Po 30 letih smo tako dobili zmutirano različico stare zasedbe, ki je zdaj štela slab ducat ljudi. Prvi vtis ob poslušanju koncertnega zapisa je, da so se glasbeniki v enaki meri posvetili svojim prelomnim komadom, v katerih so presenečali z odbitimi aranžmaji in kolažiranjem slogov, ter komadom, v katerih sta bolj v ospredju zabava in žur. Med samim nastopom so dobro zmešali oboje, tako da so zapletenim skladbam z razkošnimi in nekonvencionalnimi rešitvami sledile razplesane ali baladne.
Kot je slišati in tudi videti na dodanem devedeju, ki se ponaša z dodatnimi petimi komadi, so se tako glasbeniki kot občinstvo izvrstno zabavali. Občinstvo je enako dobro sprejelo šekaste orkestracije, polne efektov in dodanih zvokov, kakor tudi bolj spevne pesmi z jasnim naslanjanjem na beatlovske harmonije. Os Mutantes so primerno posodobili svoje stare viže, tudi z angažiranim vključevanjem »Žoržeja Buša« v svoj star komad Justiciero. V komadu Balada Do Louco kitarist in vodja banda Sergio Dias citira Hendrixov komad Foxy Lady, v klasiki Mat Cacumba pa se na odru pojavita še Noah Georgeson in Devendra Banhart.
Tale živa plošča prinaša nostalgičen, a obenem tudi zvokovno, konceptualno in vsebinsko prenovljen prelet po njihovih zdaj že standardnih komadih, ki se kopljejo v zlitju sambe, psihadelije, klasične glasbe, garažnega rocka, popa in še česa. Čeprav prvinsko energičnost in odbitost dosežejo šele proti koncu albuma, je ta še kako vreden in dragocen dokument v luči revalorizacije tropicalije. Edino resno zamero najdemo v dejstvu, da v polurnem dokumentarcu, ki ga ob celotnem videozapisu koncerta najdemo na devedeju, govorijo le o okoliščinah ponovne združitve in prav nič o tropicaliji in njenem pomenu. Tistim, ki jih to zanima, priporočamo kak dokumentarec, denimo tridelni britanski Brazil, Brazil, za fene Os Mutantes pa je tale zabaven, pisan, energičen in ravno pravšnje odbit album nujen za njihovo zbirko.
pripravil Mario Batelić
Komentarji
komentiraj >>