Ameriški predsednik Barack Obama je imel 4. junija leta 2009 na Univerzi v Kairu odmeven govor, s katerim naj bi v imenu svoje države ponudil roko sprave celotnemu islamskemu svetu. Ena od tem tega nagovora je bila tudi demokracija, kjer je bil Obama odločen pri promociji njenih vrednot in idealov. Odlomek iz tega dela se glasi takole: »Vseeno pa neomajno verjamem, da večina ljudi hrepeni po naslednjih stvareh: možnosti izraziti svoje mnenje in imeti besedo pri tem, kakšno oblast si želi; zaupanju v pravni red in enakost pred zakonom; vladi, ki je transparentna in ljudem ne krade denarja; svobodi izbire svojega življenjskega stila. To niso zgolj ameriški ideali, to so človekove pravice in zato jih bomo podpirali kjer koli.«

Besede Baracka Obame izhajajo še iz optimističnega zanosa prvih mesecev njegovega predsednikovanja. Ta zanos je medtem pri večini že prerasel v toliko večje razočaranje, kolikor bolj dvolično te fraze izzvenijo danes, ko se predsednik Obama izogiba brezpogojni podpori tistim, ki na ulicah Kaira že več kot dva tedna zahtevajo tisto, kar je po njegovih lastnih besedah njihova pravica. A Združene države Amerike so zgolj najbolj eklatanten primer paradoksalne hipokrizije - maske namreč padajo z obrazov tako rekoč po tekočem traku.

Kar se tiče osovraženega egiptovskega predsednika Hosnija Mubaraka, je bila njegova maska močno načeta že skozi vseh trideset let njegove avtokratske vladavine. Ves svet je dokončno lahko izgubil vse iluzije o njem prav ob množični vstaji ljudskih množic, ki so nezadovoljne zahtevale njegov odstop. Tudi ko je bolj ali manj jasno, da prihodnost države z njim na čelu ne obstaja, se z najbolj pritlehnimi metodami še naprej oklepa oblasti. Izzivanje neredov in krvavih spopadov v sprva mirnih demonstracijah, ki jih povzročajo njegovi izvedbeniki v civilu, izpustitev kriminalcev iz zaporov, ustvarjanje kaosa, pogosti in brutalni napadi na domače in tuje novinarje - vse to so dokazi na pladnju o pravi naravi nedemokratičnega in skorumpiranega sistema oblasti, na čelu katerega stoji Mubarak.

Zahodni voditelji z Združenimi državami Amerike v glavni vlogi kljub vsemu še vedno niso prekinili svojega dolgoletnega zavezništva z Mubarakom. S svojimi dejanji tako vse bolj potrjujejo, da so njihovi lastni interesi daleč pred demokratično voljo egiptovskega ljudstva. Neštetokrat ponovljene mantre o tem, kako pomemben je stabilen Egipt za vso regijo, so v tej luči nesmiselne. Avtokratski in represivni režim, ki vlada mimo ljudstva in proti njemu, dolgoročno pač nikoli ni stabilen.

Še bolj šokantni so predlogi, ki jih v zadnjih dneh preigravajo ameriški diplomati in se tičejo demokratičnega prehoda v Egiptu. Ti so se nekako zožili na dva možna scenarija, in sicer, da bi do jesenskih volitev Mubarak ostal na čelu države oziroma da bi to tranzicijo izpeljal novoimenovani podpredsednik in bivši vodja varnostno-obveščevalne službe Omar Sulejman. Težko si sploh predstavljamo, kakšni so odzivi egiptovskih protestnikov, ki od samega začetka zahtevajo v prvi vrsti prav odhod Mubaraka in njegove klike z oblasti. Svoj pravi obraz je medtem že pokazal tudi Sulejman, ki je ljudi pozval, naj prenehajo s protesti in vlada jih milostno ne bo kaznovala.

Tudi sicer so odzivi predstavnikov zahodnih demokracij ob prodemokratičnih protestih v Egiptu boleče skregani z dejanskim stanjem na ulicah egiptovskih mest. Zahod je namreč takoj izpostavil svojo zaskrbljenost nad tem, kaj lahko tako revolucionarno gibanje prinese, in to je v črnem scenariju tudi vzpon Muslimanske bratovščine ter v zvezi s tem islamizacija države. Tovrstne hipoteze, ki v vsebini aktualnih protestov in širšem kontekstu ljudskih vstaj v regiji nimajo nikakršne realne podlage, izražajo dvoje. Prvič, še vedno pokroviteljski odnos Zahoda do islamskega sveta, ki sam morda ne bo znal ravnati z demokracijo - kar pomeni izključno po meri tega istega Zahoda, ki je bil vajen sodelovanja z lahko podkupljivimi in vodljivimi režimi. In drugič, strah pred islamizacijo v Egiptu je agenda Izraela, ki se je ob nemirih v svoji soseščini stresel do temeljev.

Tu je trditev, da je z negotovostjo v Egiptu ogrožen bližnjevzhodni mirovni sporazum, čisti pesek v oči. Bližnjevzhodni mirovni sporazum je na mrtvi točki in tam se je znašel zaradi politike nadaljevanja širjenja izraelskih naselbin. Ameriški predsednik Obama je bil pri prepričevanju svojih izraelskih zaveznikov, naj končajo ilegalno okupacijo zasedenih ozemelj, popolnoma brez uspeha. Izrael zato brez dvoma najbolj skrbi, da se bo morebitna nova oblast v Egiptu odločneje in bolj načelno zavzela za spoštovanje mednarodnega prava in bolj človeško ravnanje s Palestinci. V tem primeru bi po vsej verjetnosti izgubili svojo dominantno pogajalsko pozicijo, ki jim omogoča brezmejno aroganco do vseh strani v pogajalskem procesu.

Da še dodatno podkrepimo ameriške interese in njihovo vlogo na tem območju, povejmo, da Združene države namenijo Izraelu in Egiptu kar tretjino skupne vsote finančne pomoči državam po svetu. Lansko leto je to znašalo dobro milijardo in pol dolarjev Egiptu in še enkrat toliko Izraelu. Večina teh sredstev je porabljena v vojaške namene.

Žalostno je, da so diskurz politikov v zvezi z Egiptom prevzeli tudi številni zahodni mediji, predvsem tisti v Ameriki. Poročanje z demonstracij je zato večinoma površno in nepoglobljeno, medijski diskurz o tej temi pa izrazito zahodnocentričen. Voditelje na ameriških televizijskih postajah tako bolj skrbi, ali so njihovi turisti v Egiptu na varnem in ali so na varnem zgodovinski spomeniki ob Nilu kot dejanska narava vstaje egiptovskega ljudstva. V zvezi s tem ne moremo niti mimo konzervativne televizijske postaje Fox News, ki je očitno še vedno globoko v dobi lova na čarovnice. In pri tem ne mislimo na iskanje in preganjanje komunistov v ameriški družbi v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja, ampak kar na originalno obdobje lova na čarovnice s konca 15. stoletja.

Anemičnost in molčečnost Združenih narodov, predvsem Varnostnega sveta, je brez dvoma še preveč zgovorna. Ta organ v sedanji sestavi in s trenutnimi pristojnostmi ne ustreza več realnosti sodobne mednarodne skupnosti, če pač predpostavljamo, da je sploh kdaj uspešno opravljal svoje poslanstvo, ki je zagotavljanje mednarodnega miru. Večina modernih konfliktov se tako ali tako ne odvija več med posameznimi državami, temveč znotraj njih, kamor pristojnosti Varnostnega sveta ne sežejo. In vsaj Kitajska in Rusija si bosta zaradi svojih notranjih zadev vedno prizadevali, da na tem področju ne bi prišlo do kakršnih koli precedensov.

In Evropa? Evrope ni na zemljevidu, njena maska je odpadla tako neslišno, kot si jo je neslišno nadela. Skupna evropska zunanja politika z baroneso Ashtonovo na čelu in s svojo brezidejnostjo, kratkovidnostjo, nenačelnostjo in neenotnostjo je parodija sama sebe. Da o odzivih posameznih držav, voditeljev in raznih vplivnih politikov tako v primeru Tunizije kot sedaj Egipta sploh ne izgubljamo besed. Maske pač odpadajo same od sebe.

Komentar podpisuje MatejŠ.