Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
SOCIAL DISTORTION: Hard Times And Nursery Rhymes (Epitaph, 2011) (ponovitev 17. 2. 2011 ob 00.30) (1735 bralcev)
Četrtek, 10. 2. 2011
Skabina



Sedem let nestrpnega pričakovanja , obljub, napovedi in odpovedi so morali pretpreti feni Social Distortion, da so končno dočakali novi album. Ali je bilo vse skupaj vredno ali ne, pa izveste v četrtkovi Tolpi Bumov ... (v celoti!)

* Sedem je zanimiva številka. Sneguljčica je imela sedem palčkov in Rim stoji na sedmih gričih. Sedem je dni v tednu in sedem je not v najbolj znani lestvici. Sedem je tudi grehov in sedem je srečno število. Mnogo je aspektov sedmice, tisti, ki pa se danes tiče nas, se navezuje na sedem let, ki smo jih morali prestati, da smo končno dočakali nov album Social Distortion.

Ja, sedem let so Social Distortion pustili čakati svoje fene. Vmes so velikokrat napovedovali, pa odpovedovali, objavili da se odpravljajo v studio, pa potem spet zanikali, obljubljali in obljubljenega ne storili. Nič čudnega, če jih je bilo po vsem tem težko jemati resno. Social distortion sicer nikoli niso »pretiravali« s frekvenco izdaj albumov. Samo od njihovega nastanka leta oseminsedemdeset do prvenca Mommys little monster je preteklo pet let, kasneje pa so, zaradi takih ali drugačnih razlogov, kot so Nessovi problemi z drogami in alkoholom, smrt originalnega kitarista Danella in pogoste menjave ritem sekcije, izhajali vsaj na dve ali še raje kakšno več. Ampak končno je Nessu, ki je po Danellovi smrti edini originalni član, uspelo s kitaristom Wickershamom in basistom Hardingom dobiti kolikor toliko solidno jedro, s katerim so našli čas in album, svoj sedmi po vrsti, tudi zares posneli in izdali.

Hard times and nursery rhymes je sto svetlobnih let stran od bendovih hardcore začetkov in albuma Mommys little monster. Vse, kar jo z njimi druži, je Nessov značilni vokal ter oblaček punk etike, ki je nad bendom ždel tudi še potem, ko so se od njega ločili in krenili po svoji, bolj rokenrolerski poti. Album pričakovano ne vsebuje kakšnih večjih pretresov, a je kljub temu na njemu zaznati nekaj težnje k večji raznolikosti. Pretres bi bil, če bi bend spet skrenil kam drugam, čeprav tega seveda ni pričakovati - le kdo bi se odpovedal svojemu avtentičnemu zvoku v času, ko je le tega tako težko sproducirati. Poleg tega pa je bilo nekaj komadov, ki se na njem nahajajo, moč slišati na njihovih koncertih že nekaj zadnjih let. Kot celota deluje ležerneje od svojih predhodnikov, na trenutke pa je na njem zaznati svetel optimizem, ki kaže na to, da je dežurni tekstopisec Mike Ness prišel do pomembnega preobrata ali spoznanja v svojem življenju, ki ga sedaj riše v svetlejših, bolj optimističnih barvah. Album se sicer začne s precej temačnim in težkim instrumentalom Road Zombie, ki ga omehča Springsteenovska California, in nas zapelje gor in dol po toboganu melodij, ki so na tem albumu zastopane v lestvici od rock balad do hitrega rokenrola, z dodatkom bluesa, punka in Nessu ljubega kantrija, ki se mu pokloni v priredbi Hank Williamsove Alone and Forsaken. Značilni distoržnovski kitari pa se tukaj pridružujejo ženski spremljevalni vokali ter hammondove orgle, ki v vsej veličini zasijejo v najenergičnejšem komadu Can't take it with you, medtem ko ritem sekcija kot ponavadi nudi solidno, vendar nikoli izstopajočo podlago.

Eden izmed dejavnikov, ki mehča Hard Times and Nursery rhymes glede na predhodnike, je tudi dejstvo, da Nessovo petje ni tako močno zategnjeno in zadrgnjeno kot v preteklosti. Tokrat je producentsko taktirko vzel v svoje roke in posnel album kot ga je želel sam - brez sugestij zunanjih ušes. Album je, kot predhodniki, prepleten z zgodbami njegovega življenja, ki pa niso tako temačne kot nekoč, poleg tega pa se po novem pojavlja tudi nekaj domišljijske lirike. Tako se recimo v komadu Machine gun blues poistoveti z gangsterjem iz leta štiriintrideset. Kljub osebno izpovednim in domišljijskim besedam, pa iz njegovih tekstov še zmeraj puhti tudi nekaj tiste hardkorovske drže, ki se je Ness nikoli ni povsem otresel, in ki je morda vzrok, da Social Distortion lebdijo nekje med alternativo in mainstreamom, neprilagojeni za eno ali drugo ter obenem vedno majhen delček obeh.

Zahodna obala ima Springsteena, vzhodna Social Distortion. Ti sicer, zaradi prej omenjene neprilagojenosti, nikoli ne bodo tako veliki kot The Boss, s katerim delijo velik del etike in estetike, jih je pa, tako kot njega, vedno lepo slišati. Vsaj do zdaj. S tem, kaj bo naprej, pa se bomo obremenjevali čez naslednjih par let, ko zopet izdajo kak album.

pripravila Sabina Kraner- Skabina

 



Komentarji
komentiraj >>