Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
JASON STEIN'S LOCKSMITH ISIDORE: Three Kinds Of Happiness (Not Two, 2010) (ponovitev 21. 2. 2011 ob 00.30) (1693 bralcev)
Ponedeljek, 14. 2. 2011
Tit Podobnik



Pred torkovim koncertom v Klubu Cankarjevega doma se posvečamo vijuganju klarineta Jasona Steina in njegovega tria z basistom Jasonom Roebkejem in bobnarjem Mikeom Prideom. (v celoti!)

* Najbrž se ob uvodu v neko legitimno radijsko oddajo ne izpostavlja oglaševalske note, ki bi jo oddaja morda lahko imela. A vendar je tokrat treba poudariti, da se danes obravnavana zasedba jutrišnji večer oglasi na sebi precej primerni lokaciji. Kot bomo slišali ali pa je kdor koli seveda že slišal - za kar je bila ne nazadnje pri nas tudi že priložnost -, se glasba izpod taktirke klarinetista Jasona Steina kar sama postavlja v 'nepajzlovski' klubski kontekst. Polakiran les izza odra Kluba Cankarjevega doma bi tej glasbi vsekakor znal nuditi komplementaren vizualen in akustičen odboj.

Jason Stein je sicer Newyorčan, a glasbeno so ga neizbrisljivo oklesali Chicago in predvsem plejada godbenikov, ki so se tekom zadnjih dveh desetletij tam udejstvovali. To velja tako za free-jazzerje kot tudi za bopovce, modern-jazzerje ali skupek vsega, kar se zna izviti iz nekega instrumenta. Ob tem je bas klarinet navkljub relativni prezenci še vedno dokaj eksotičen ali pa preprosto zaseda šele drugo ali tretje mesto v saksofonistovem arzenalu. Stein ga torej z zasedbo Locksmith Isidore že na tretji plošči postavlja v osrednji položaj.

Prejšnji dve sta sicer izšli pri založbi Clean Feed, tokrat obravnavana pa je luč sveta ugledala pod okriljem poljske Not Two. Locksmith Isidore so utečen trio, ki ga poleg Jasona Steina sestavljata še Mike Pride in Jason Roebke, oba prav tako dejavna predvsem v vetrovnem mestu. Njihovo mehko poigravanje s prostranostjo med bopom in improvizacijo sicer zna pasti na nikogaršnjo zemljo, a ti trenutki so prej izjema kot pravilo. V marsičem je Three Different Kinds of Happiness naravnost identična prvima dvema izdajama tria; na vseh namreč prevladuje bopovska estetika, ki se na mestih sprevrže v igrivo improvizacijo in kasneje skozi blues popolnoma potihne. Ta trikotnik trio v tretje izvede še za odtenek bolj naoljeno, skladbe se razlegajo bolj sproščeno in spontano, distinkcija med prehodi pa je toliko bolj zabrisana. Celo najbolj podrti deli plošče nekako dobijo bopovski zven. Skratka, zasedba postaja vse dostopnejša in s tem potencialno zanimiva širšemu krogu poslušalcev, tega pa ji ne gre šteti v slabo.

Kot solistu se Steinu najbolj pozna druženje z Vandermarkom in Brötzmannom. Še v skladbi, posvečeni Archieju Sheppu in Matthewu Shippu, mu na trenutke uspe zveneti brötzmannovsko, njegovo igranje pa je tekom plošče vselej tisto, ki glasbi dodaja neko žmohtnejšo dimenzijo. Razen omenjenih nekaj referenc pa podobno rezkega tona v sorodnih muzikah dandanes ni slišati. Najbrž zato tudi Jason Stein's Locksmith Isidore in ne zgolj Locksmith Isidore. Lep prikaz tega je zadnja skladba s plošče, vzeta sicer iz živega nastopa v krakovski Alchemiji daljnega leta 2008. Stein skozi komad vztrajno raste, s svojo hrapavostjo jemlje mehkobo podlagi, a pri tem poslušalcu mehkobe nikoli zares ne vzame. Pred relativno mladim klarinetistom je še bogata glasbena pot, od katere si po do zdaj slišanem lahko marsikaj obetamo, če bo le ostal še naprej dovolj brihten, kot pravijo "džezerji".

Če so torej besede z uvoda zvenele nekoliko sarkastično - niso! Klub Cankarjevega doma je idealno prizorišče za tovrstno godbo in trio se bo najverjetneje tam znal prikazati v svoji najboljši luči.

pripravil Tit Podobnik

 



Komentarji
komentiraj >>