Ponedeljek, 21. 2. 2011
polonap
Včasih se zdijo stvari v glasbenem svetu tako preproste – talent, jasna vizija, trdo delo, pravi mentorji in podporniki ob pravem času, in pametna založba, ki zna vse to dobro zapakirati in lansirati na trg. Na zunaj se zdi, da je to zgodba Anne Calvi, 28-letne Londončanke. Klasično šolana violinistka in samoukinja na kitari z osupljivim vokalom je debitirala šele oktobra lani, ko je s priredbo standarda Jezebel kot tujek zarezala v aktualno indie-pop-rock produkcijo. Hrup okoli nje odtlej ne potihne.
* Včasih se zdijo stvari v glasbenem svetu tako preproste – talent, jasna vizija, trdo delo, pravi mentorji in podporniki ob pravem času ter pametna založba, ki zna vse to dobro zapakirati in lansirati na trg. Na zunaj se zdi, da je to zgodba Anne Calvi, 28-letne Londončanke in njenega tria. Klasično šolana violinistka in samoukinja na kitari z osupljivim vokalom je debitirala oktobra lani, ko je s priredbo standarda Jezebel zarezala v aktualno otoško indie-pop-rock-karkoli produkcijo. Hrup okoli nje odtlej ne utihne.
Najprej je Anna Calvi na evropski turneji navduševala kot predskupina Grindermanov, od izida albumskega prvenca pred dobrim mesecem pa polni strani glasbenega tiska in razprodaja koncertne dvorane na samostojni turneji po stari celini. Njena pot kaže strmo navzgor.
Seveda realnost ni tako romantično preprosta. Anna Calvi je material za album, ki je nocoj pred nami, v domačem kletnem studiu, v nemalokdaj težavnem procesu, obsesivno kovala polna tri leta. Kot glasbenica pa se je začela kaliti že dolgo pred tem. Že v otroštvu, ko ji je oče s svojim glasbenim zanesenjaštvom začel širiti horizonte s ploščami, ki daleč presegajo okvir popularnih žanrov zadnjih nekaj desetletij. Ta biografska okoliščina je razpoznavna tudi na pričujočem albumu.
Da z muziko misli resno, se je Anna Calvi odločila pri sedemnajstih. Po prvih korakih z alter-pop-rock zasedbo Cheap Hotel je njena odločitev dobila trdnejše temelje, ko je pred petimi leti sorodno dušo našla v tolkalki Mally Harpaz. Ta je nato presedlala na harmonij in danes z bobnarjem Danielom Maidnom-Woodom predstavlja zanesljivo in čvrsto podstat tria, še posebej na njegovih živih nastopih.
Ključni figuri za vzpon Anne Calvi pa sta še dva stara otoška znanca: Brian Eno, ki je kot prvi iz zunanjega sveta slišal njene demo posnetke in postal njen mentor, ter Laurence Bell, šef založbe Domino, ki je z njo na vrat na nos podpisal snemalno pogodbo, takoj potem, ko jo je slišal v živo. Brian Eno je na plošči tudi odigral klaviature v skladbah Desire in Suzane and I, vendar vloge producenta ni prevzel. To mesto si je z Anno Calvi – zdi se kar nekako samoumevno – delil Rob Ellis, dolgoletni sodelavec PJ Harvey, ki je Anni pri delu pustil dovolj svobodne roke, a ji hkrati pomagal s svojimi izkušnjami. Njegov prispevek se na plošči še kako dobro sliši.
Verjetno tudi zato ni naključje, da je prav PJ Harvey ena prvih asociacij, ko slišimo Anno Calvi. Pavšalne primerjave z njo se ponujajo kar same. Obe sta nadvse ekspresivni vokalistki in senzibilni avtorici z izdelano glasbeno vizijo, pri katerih ima človek občutek, da vesta, kaj delata. Obe na odru s kitaro v rokah delujeta izjemno ženstveno, zapeljivo in cool. In vsaka v svojem času s svojima prvencema pomenita odklon od prevladujoče pop-rockovske struje, ki se je nekoč označevala za »alter«, danes pa ji pravijo »indie«.
Toda Anni Calvi bi delali krivico, če bi jo označili za posnemovalko svoje predhodnice. Njen prvenec namreč odlikuje povsem lastna estetika. Ko prisluhnemo prvim taktom suspenzivnega uvoda Rider to the Sea, ki nas prestavi v kak spaghetti western, se podamo na potovanje, polno stopnjevanj napetosti in eksplozivnih razrešitev, ki se iztečejo 40 minut pozneje z optimizma polno odo Love Won't Be Leaving. Primerjava s filmom ni naključna, saj Anna Calvi komade piše kot nekakšne mini-filmčke, ki poslušalca odpeljejo v paralelni, domišljijski svet, poln čustvene globine. Pri tem jo zanima izraba minimalnih glasbenih sredstev, s katerimi poskuša ustvariti bogat, mestoma kar orkestralen zvok. Med temi sredstvi izstopata predvsem dve: njen sugestivni vokal, zmožen zamolklega zapeljevanja ali skorajda opernega razdajanja »navzven«, ter pristop h kitari, ki črpa iz poznavanja klasične glasbe, pa tudi bluesa, flamenca in tanga. Lep primer skladbe, zgrajene na medigri kitare in vokala, ki se z diskretno spremljavo tolkal počasi stopnjuje v veličastno epopejo, je komad The Devil, morda eden najbolj posebnih na plošči.
Med poslušanjem albuma nas v njegovem toku ne zmoti noben povsem nepričakovan zasuk ali zastoj, čeprav to ne pomeni, da je pot, na katero smo se podali, dolgočasna, brez ovinkov ali da hodimo po njej v enakomernem tempu. Zvočna pokrajina, skozi katero teče, je namreč slikovita, topla in nekako domača, kar gre deloma pripisati uporabi analogne snemalne opreme; deloma pa k temu pripomore tudi osnovni namen Anne Calvi, da piše poslušljive, a strastne, čustvene komade, v katerih se ne pusti ujeti v kalupe, a v katerih dozo eksperimentiranja skrbno nadzoruje.
Kljub navzočnosti posameznih grozečih podtonov, kakor že v uvodni Rider To The Sea ali pozneje v komadu Blackout, nas Anna Calvi vodi po varnem terenu. Nobenih predirnih krikov ne bomo slišali na poti, nobenih ekstremnih sledov trpljenja ali neposrednih seksualnih sporočil, kakor pri zgodnji Polly Jean. Njen zloščeni atmosferični pop, kljub pridihu temačnosti ali celo žalosti, izraža predvsem krhkost, lepoto in ljubezen, morda najlepše v skladbah No More Words in I'll Be Your Man. Po drugi strani pa tudi veselje in radost, zanos in zagon, kakor v komadih Desire ali Blackout.
Album odlikuje presenetljiva konsistenca, obilica strasti in velik čustveni vložek ter spretno krmarjenje med melodično všečnostjo in pretanjenimi odmiki od že znanih vzorcev. Lahko bi celo rekli, da je album Anna Calvi zbirka popolnih pesmi, ki skupaj predstavljajo enega najbolj iskrenih prvencev zadnjih let.
pripravila Polona Poberžnik
Komentarji
komentiraj >>