Knjiga Sir in črvi je delo, ki klasično zgodovino obrne na glavo in na ljudsko kulturo pogleda iz heretično svežega zornega kota. Podkurila bo gorečega in tudi mlačnega humanista, saj lahko univerzalnost zgodbe o revolucionarnem mlinarju spravi v reflektivni galop prav vsake možganske končiče. Tanka knjižica s kleno pripovedovalsko noto odpira svet 16. stoletja, kot ga je doživljal furlanski mlinar, ki je s svojimi zamislimi šel tako daleč, da je za njegovo usmrtitev posredoval sam papež.
Knjiga Sir in črvi - Svet nekega mlinarja iz 16. stoletja je delo, ki klasično zgodovino obrne na glavo in na ljudsko kulturo pogleda iz heretično svežega zornega kota. Podkurila bo gorečega in tudi mlačnega humanista, saj lahko univerzalnost zgodbe o revolucionarnem mlinarju spravi v reflektivni galop prav vsake možganske končiče. Tanka knjižica, izdana pred kratkim pri Studia Humanitatis, s kleno pripovedno noto odpira svet 16. stoletja, kot ga je doživljal furlanski mlinar, ki je šel s svojimi teološkimi zamislimi tako daleč, da je za njegovo usmrtitev posredoval sam papež.
Italijanski zgodovinar Carlo Ginzburg, ki je eden svetovnih pionirjev mikrozgodovine, na družbena razmerja, ekonomijo in pravni sistem 16. stoletja pogleda skozi lino revne in razpadajoče kašče na italijanskem podeželju. To je kašča mlinarja Domenica Scandella, ki je bil znan kot Menocchio in je živel v Furlaniji, v vasi Montreal v bližini Pordenona. Ginzburg je iz zapisov procesa Svete Inkvizicije sestavil portret mlinarja, ki je imel v lasti vsega 11 knjig in zaradi marsičesa ni bil tipičen predstavnik kmetov. Vseeno pa je utelešal ljudska verovanja in živel na drugi strani zgodovine vrhnjih slojev, zgodovine zmagovalcev, ki velja za kanonsko in se dogaja na gradovih ter v meščanskih salonih.
Ginzburg je v stal v pionirskih vrstah tistih, ki so z marksistično reminiscenco v 70ih letih začeli pisati zgodovino oblastnih razmerij v času pred razstvetljensko nadvlado uma. Menocchio je bil samo še en kmet, ki bi se lahko utopil v daleč prevladujoči ekipi zatiranega in izkoriščanega fevdalnega razreda. Za razliko od množice brezimnih, ki ni nikoli dobila svojega deleža v zgodovini, ki ni nikoli dobila reflektiranega izraza, ki razen puntov in požigov ostaja prezrta, mu je nekoliko groteskno slavo izborila Sveta Inkvizicija. Ko je Ginzburg našel natančne zapise sojenja proti Menocchiu zaradi njegovih zlih misli, je pred tridesetimi leti izdal danes kultno knjigo, ki je s slovenščino vred prevedena v 24 jezikov.
Menocchiu sta tisk in reformacija dala svobodo, ki je njegovi sokrajani niso bili deležni več kot tisočletje. Uprl se je Cerkvi, njenim prepričanjem in dogmam, uprl se je vladajočemu razredu in na sojenju ponosno debatiral z inkvizitorji. Znal je brati, pisati in računati, imel je družino in nekaj mlinov v najemu. Poleg tega je bil Menocchio tudi župan bližnjih zaselkov Montreala, ki niso prav daleč od današnje slovensko–italijanske meje. A je prekomerno preklinjal, bral je Sveto pismo v ljudskem jeziku in svoje razlage obelodanjal vsakemu mimoidočemu. Namesto da bi Menocchio ubogljivo gledal reklame za pralne praške in jih še bolj ubogljivo kupoval ter uporabljal, je sam iznašel formulo za tisto, kar naj bi prepričalo množice. Eni sami možni zgodbi je kar naenkrat odprl alternativo, ki je bila mogoča. Iz uporabnika in poslušalca je postal avtor in interpret. Naznanil je razsvetljenstvo, in to v času prihajajoče protireformacije.
Menocchio je z branjem vsega 11 knjig zanikal devištvo Marije, Kristusa je razglašal za navadnega človeka in mu odzvel vse božanske pritikline, evangelij je bil zanj delo brezdelnih menihov in duhovnikov, religije so si bile enakovredne. Ob silovitem rušenju teh krščanskih dogem je razvil tudi prav posebno kozmogonijo, ki gre nekako takole: Prvo je bil kaos. Zemlja, zrak, voda in ogenj so bili zmešani skupaj. Iz njih je postopoma nastala gmota, podobno kot iz mleka nastane sir. V tem siru so se naselili črvi in to so bili Bog in angeli. Bog je Luciferja z druščino nagnal iz nebes. Nato je počasi ustvaril Adama in Evo ter ljudi v velikem številu, da bi zapolnil prazna mesta za angeli-črvi. Ker ga množica ni poslušala, je mednje poslal svojega sina.
V svoja prepričanja je na sojenju učeno vpletal besede, kot so kaos, materija, narava, substanca, elementi, razmerja med bogom in verniki, ki jih je prebral v knjigah. Tisk je v 16. stoletju omogočil, da je lahko vsakdo za pičla 2 šolda kupil knjige, ki so prenašale tovrstna jezikovna orodja in podajala drugačne zgodbe ob etabliranih. Kakor je reformacija omogočila, da so vsi postali enakovredni in si je preprost mlinar upal vzeti besedo ter enačiti svoje mnenje s papeževim, tako mu je tisk dal na voljo besede, da je lahko to izrazil. S tiskom je pisna kultura začela svojo nadvlado nad ustnim izročilom in abstrahirala nad enkratnimi občutji posameznika.
Menocchia je Inkvizicija po sojenju po triletnem zaporu izpustila. Vendar ga ni izpustila izpred oči. Po petnajstih letih je moral moral zagovarjati svoje zle misli. »Uomo heretico« zdaj ni bil nič več mlinar, ampak obubožan kitarist. Kljub temu ni mogel zadržati svojih prepričanj zase, Inkvitorje iz Ogleja pa je najbolj zanimalo, s kom se druži in kdo mu je položil te misli v glavo. Zgleda, da je Inkvizicijo, ki je takrat v Rimu zaključevala sojenje proti Giordanu Brunu, najbolj zbodlo to, da za Menocchia Kristus ni prav nič božanski. To je spodbodlo tudi papeža Klementa VIII., ki so ga raziskovalci na terenu obveščali o dogajanju in je za Menocchia osebno zahteval smrt. In že je leta 1601 gorel na grmadi.
Menocchio je z Ginzburgom postal več kot jezični mlinar, prerodil se je v upornika proti vladajočim razredom in za versko svobodo. V njegovi vasi se danes prirejajo simpoziji o hereziji in čarovništvu. Knjiga Sir in črvi, ki je ob splošnem odobravanju sprožila kar nekaj škandalov, pa je prvovrstni prikaz dela Inkvizicije in mentalitete zatiranih, ki si upajo stopiti v igro oblasti in zahtevajo svoje domnevne pravice.
Ginzburg je bil prvi, ki je leta 1979 na Vatikanske arhive naslovil prošnjo, naj odprejo zapise o Inkviziciji. Prošnji so deloma ugodili po skoraj dvajsetih letih. Italijanski zgodovinar je bil tudi prvi, ki je v lokalnih arhivih po 500 letih našel mape Inkvizicije o sumljivem mlinarju. S tem, ko je nekaj lokalnega, minornega, marginalnega in preslišanega prelevil v lahko berljivo zgodbo, je to pozabljeno zakoličil na zemljevidu svetovne zgodovine. Odgrnil je množico zamolčanih resnic, ki so v času zagona tiska in reformacije izkazovale upor proti tisočletni navladi Cerkve in fevdalizma in nekje tam spodaj začele živeti idejo razsvetljenstva. Zgodovina neznanih odpadnikov je lahko prava osvežitev.
Mlinske kamne je vrtela Mateja Kurir.
Komentarji
komentiraj >>