Osrednja časovna kapsula romana Naj se širni svet vrti Columa McCanna je mistično jutro, ko ljudje na ulicah New Yorka obnemijo in obstojijo ob opazovanju višin med stolpnicama dvojčkov Svetovnega trgovinskega centra. »Tam gori, na višini stodesetega nadstropja, popolnoma miren, temna igračka je bil nasproti oblačnemu nebu.«
Peti roman Columa McCanna, »Naj se širni svet vrti«, ki je pred kratkim izšel pri založbi Sanje, po strukturi pravzaprav spominja na film Crash: osebe, ki se med seboj sicer ne poznajo, na nek način za vedno zaznamuje eden od dveh osrednjih dogodkov v knjigi. Njihove poti se križajo, vendar se nikoli zares ne spoznajo. V knjigi najdemo asketskega novodobnega irskega meniha, prostitutke in junkse iz Bronxa, bogataške matrone s Park Avenue, pa matere, ki objokujejo življenja sinov, izgubljena na ameriški misiji nekje daleč prek oceana, vmes pa se znajdejo tudi umetniki iz downtowna in računalniški hekerji iz Kalifornije. Njihove zgodbe, ki se med seboj odrezano in nepričakovano prepletajo vse do konca romana, avtor spretno naniza na osrednjo pripovedno nit.
Dogajalni čas je omejen na dva dni, oster skok v prihodnost pa se pojavi šele na zadnjih straneh romana. Osrednja časovna kapsula je mistično jutro, ko ljudje na ulicah New Yorka obnemijo in obstojijo ob opazovanju višin med stolpnicama dvojčkov Svetovnega trgovinskega centra. »Tam gori, na višini stodesetega nadstropja, popolnoma miren, temna igračka je bil nasproti oblačnemu nebu.« Ta igračka, ki je pretresla Newyorčane, pa ni letalo s teroristi na krovu. McCann je sicer sprva želel napisati knjigo o 11. septembru, vendar si je kasneje premislil.
Postavljeni smo namreč v leto 1974, ko se francoski vrvohodec Philippe Petit sprehodi po vrvi na višini stodesetega nadstropja med danes sicer že na vse načine mitoligiziranimi stolpnicami. Ob prebiranju natančnih opisov fantomske pojave visoko nad New Yorkom pa ne gre brez misli o letalih sedemindvajset let kasneje. Pod stolpnicami se zbirata dve vrsti ljudi – boječneži, ki si želijo, da bi akrobat čimprej stopil na trdna tla in jih ne vznemirjal več, ter mrhovinarji, ki si potiho želijo spektakla, ki bi dosegel svoj vrhunec v padcu.
Zdi se, da je hoja po vrvi pravzaprav metafora za vrv, po kateri venomer stopa ZDA, ameriški narod pa dogajanje le nemo opazuje. Razlika je le v tem, da vrvohodec ve, da je za ravnotežje potrebno znati pasti. Vendar pa sanjavi individualisti, kakršen je bil Petit, ne požanjejo odobravanja, če nimajo nekega konkretnega motiva za svoja drzna dejanja. Med opazovanjem vrvohodca se tako sprožijo govorice, »da je možak vlomil s strehe, da je zajel nekaj talcev, da je Arabec, Jud, Ciprčan, pripadnik IRE, da pravzaprav samo išče publiciteto, to je le nekakšen korporativni nateg, pijte več kokakole, pojejte več fritosa, pokadite več parliamentk, poškropite več lysola, ljubite več Jezusa.«
McCann prek slikanja posameznikov vrženih v določen zgodovinski trenutek prikaže, da so ZDA pravzaprav že dolgo v nekakšnem splošnem krču, menjajo pa se le predsedniki in vojne. Celoten roman bi lahko označili za čudovito alegorijo stanja ameriške družbe po napadu na Svetovni trgovinski center, vendar to, sicer mojstrsko spleteno zgodbo končne omembe enajstega septembra in hurikana Katrine delno pokvarijo. McCann namreč prav na samem koncu preskoči v sedanjost in nam na nekaj straneh ponudi vpogled v življenje hčerke ene izmed prostitutk omenjenih v prvem delu romana, kar pa je bolj kot ne moteče, saj uniči sicer navdušljivo občutje, ki se potuhnjeno plazi za bralcem stran za stranjo vse do konca, ko bi si želeli, da nedorečeno ostane nedorečeno.
Z zamenjavo oseb se spreminja hitrost, prilagodi se jezik, ton in tok pripovedi. V knjigi se pogosto ponavljajo primerjave in opisi, kar še poudari podobnosti med usodami posameznikov, vendar godrnjavega molja vseeno malce zmoti, ko kar dvakrat na različnih mestih v knjigi prebira skorajda identičen opis otrok, ki plešejo ob pršenju vode, potem ko so odprli vodni hidrant. Takisto očitna je tudi McCannova preokupiranost z motivom glasbe. Na jazz ga spominja otroška molitev, tipkovnica računalnika zveni kot jazz, prav takšno je glasno branje Joyca, ena od oseb pa je celo poimenovana Jazzlyn.
Vseeno pa si McCann zasluži pohvalo. Na malce več kot štiristo straneh zgradi impresivne opise oseb ob katerih se naježi koža, vendar namenoma nobene od njih ne postavi v ospredje. V ospredju je New York, vročičen, bolehen, a še kako žilav organizem, prebivalci pa so le delci, ki se spreminjajo pod vplivom celote. In če je mesto samo pravzaprav glavni protagonist romana, lahko rečemo, da ga poganja le eno: svet, ki se vrti - ne glede na vrvohodce in teroriste.
Newyorški smog je vdihavala Petra Meterc.
Komentarji
komentiraj >>