Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
DPU Poročilo s predavanja Vesne Leskošek (1089 bralcev)
Torek, 22. 2. 2011
DPU



...o aktualnih trendih socialne politike v Sloveniji...

»Vpliv krčenja socialnih pravic - zmanjševanja socialne države - na eksistenčno odvisnost od trga«

Na predavanju Delavsko-punkerske univerze v Klubu Gromka na Metelkovi je prejšnji četrtek, 17. februarja, Vesna Leskošek, profesorica s Fakultete za socialno delo, predstavila aktualne trende socialne politike v Sloveniji, njihovo zgodovinsko ozadje, globalni kontekst in družbene učinke.

Predavanje se je začelo s kratko zgodovino socialne države, katere zgodovinski začetki sovpadajo z začetki kapitalizma v 17. stoletju. Takrat se zahodna Evropa sooča z množičnimi migracijami obubožanega podeželskega prebivalstva v mesta, kjer predstavljajo tako imenovan socialni problem. Absolutistične države se na to odzovejo z uvajanjem nove zakonodaje, ki kriminalizira revščino in revežem odreja prisilno delo, a jim obenem zagotavlja minimalno eksistenčno državno pomoč. Proces nastajanja in prvih poskusov reševanja modernih socialnih problemov spremljajo tudi javne moralne kampanje. Te se ukvarjajo predvsem s problemi delovne etike in kondemnacijo lenobe, brezdelja in vdajanja posvetnim užitkom - množice je treba prevzgojiti v disiciplinirano, odgovorno in asketsko delovno silo.

Kasneje se predvsem pod vplivom delavskih gibanj v 19. stoletju socialna država preorientira od zagotavljanja eksistenčnega minimuma h garanciji univerzalnih delavskih in socialnih pravic ter redistribuciji družbenega bogastva s sistemom progresivnega obdavčevanja in javnih socialnih transferjev. Nabor delavskih pravic se poveča s pravico do plačanega dopusta, bolniške in porodniške, ustali se osemurni delovnik. Sindikati in delavske stranke so vse do sedemdesetih let 20. stoletja močni in vplivni politični akterji.

Konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih se politična razmerja moči spremenijo. Po veliki globalni ekonomski krizi kapitalistični razred preide v ofenzivo ter na vseh frontah napada in poskuša krčiti politično moč delavskih organizacij in obseg delavskih pravic. Pri tem uporablja nekaj osnovnih argumentov, ki so nam znani tudi iz aktualne lokalne socialne politike.

Prvi je argument o državi kot slabem gospodarju, ki spremlja obsežne privatizacije javnih podjetij in institucij tako na zahodu kot na vzhodu Evrope. Drugi je argument o pravici do zasebne lastnine, ekonomske svobode in podjetniške iniciative, ki je spremljal kampanje za ukinitev progresivnega obdavčevanja in uvedbo enotne davčne stopnje, ki so jo mnoge tranzicijske države tudi sprejele. Tretji je argument o socialni državi kot paternalistični instituciji, ki spodbuja pasivnost, lenobo in obnovitev zgodnjemodernih moralističnih diskurzov o osebni odgovornosti z nekaj sodobnimi modnimi dodatki, kot je denimo govor o aktivnem državljanstvu. Četrti argument je strašenje z inflacijo, ki naj bi jo povzročala previsoka stopnja zaposlenosti in delavskih pravic, ki je spremljala deindustrializacijo, množična odpuščanja in krčenje socialne države.

Slovenija ni uvedla enotne davčne stopnje in je privatizacijo izvedla gradualno in v omejenem obsegu. S tem si je prihranila večino tipično tranzicijskih, socialnih in ekonomskih katastrof, ki so uničile socialno kohezijo in gospodarstva Poljske, Madžarske, Srbije, Bosne in Hercegovine itn. V devetdesetih se ji je uspelo ubraniti tako navala ameriških neoliberalnih ekonomistov, ki so v aktovkah nosili načrte za doktrino šoka, kot zahodnih nevladnih organizacij, ki so skrbele za ideološko dresuro ljudstva. To naj bi bilo kmalu deležno osebne odgovornosti in podjetniške svobode.

Kar je zamudila med tranzicijo, se je začelo dogajati po vstopu v EU, ki je prinesel oster zasuk ekonomske in socialne politike v desno oziroma neoliberalno smer. Ukinjen je bil najvišji davčni razred, uvajati se je začel fleksibilni trg delovne sile, zmanjšal se je obseg socialnih transferjev za revne in socialno šibke. Poleg tega se je povečal preliv javnih sredstev v zasebne žepe skozi sistem tako imenovanih javno-zasebnih partnerstev.

Socialna država je nekoč omogočala relativno neodvisnost prebivalstva od trga in tržnih odnosov ter njihovo vsaj delno dekomodifikacijo. To pomeni, da so obstajali načini življenja, ki niso bili nujno prodaja lastne delovne sile kot blaga na trgu delovne sile. Od leta 2004 dalje pa gre v Sloveniji za obraten proces - priče smo torej vse večji komodifikaciji vseh oblik življenja in dela ter uvajanju tržnih odnosov in tržne logike v vsa družbena polja.

Naslednji četrtek, 24. februarja, bo v Gromki ob 18. uri predaval filozof, ekonomist in knjižničar Branko Bembič. Tema predavanja bo politično-ekonomska zgodovina 20. stoletja in kritika vloge evropske levice v njej. Predavanje bo nosilo naslov: »K zgodovini nekega poraza.«

Poročilo je napisal Primož Krašovec.

 



Komentarji
komentiraj >>