Torek, 1. 3. 2011
Sonja Zlobko
V sodelovanju z dramaturgom Goranom Ferčecem je Buljan adaptiral Evripidovo dramo z navezovanjem na popkulturo, sodobne politične mitologije in razredne stereotipe. Pa čeprav toliko materiala, ki bi potencialno lahko prinesel poglobljeno uprizorjeno kritiko - kar ne pomeni, da bi to bilo bolje - smo gledalci za glavno jed dobili serviran hudomušen sarkazem in nekaj cinizma. Brez pribora. Lahko pa smo trgali z zobmi.
Evripidova drama Kiklop je edina v celoti ohranjena satirska igra. Poenostavljeno bi lahko dejali, da je to tragikomedija z vsebinskimi koreninami v mitoloških zgodbah, povezanih z Dionizom, v kateri je konvencionalni grški zbor nadomeščen z zborom satirov - spremljevalci Dioniza, ki dodajo tragediji pridih komičnega, ekscesnega. Evripid se v tej drami naslanja na deveti Homerjev spev, ki govori o Odisejevi oslepitvi kiklopa Polifema. Buljan je v inscenaciji elemente drame uporabil tako, da jih je pripeljal do skrajne surovosti, hrupnosti, telesnosti in zafrkljivosti. V sodelovanju z dramaturgom Goranom Ferčecem je adaptiral igro z navezovanjem na popkulturo, sodobne politične mitologije in razredne stereotipe. Pa čeprav toliko materiala, ki bi potencialno lahko prinesel poglobljeno uprizorjeno kritiko - kar ne pomeni, da bi to bilo bolje - smo gledalci za glavno jed dobili serviran hudomušen sarkazem in nekaj cinizma. Brez pribora. Lahko pa smo trgali z zobmi.
Odisej in njegova posadka, kiklop in satiri na čelu s Silenom, sestavljajo nekakšno osrednjo triado kot izhodišče za premeščanje vlog in razvoj drame. Najočitneje zaznamuje uprizoritev ravno percepcija satirov kot ambivalentnih bitij med človekom in živaljo. François Lissarrague [Fransua Lisarag], teoretik antičnih svetov, satirom na podlagi njihovih upodobitev na antični lončevini pripiše kot specifične lastnosti glasbeno ustvarjanje, seksualno energijo, zvijačni um, pripadnost skupini in podrejeni položaj, ki se lahko vzporeja s položajem sužnja. Vse te lastnosti so manifestirali tudi satiri na odru. Glasba, katero so za predstavo napisali člani hrvaške glasbene skupine Let 3, največkrat spominja na punk pomešan z noiseom. Ta izvrstno napeljuje na podivjano telesnost satirov, prvobitno erotičnost testosteronsko nabitih plesočih in poskakujočih igralcev.
Ob prihodu Odiseja na otok se formira ločnica med civiliziranimi in barbari, med revolucionarji in konformisti. Ni naključje zaporedja, da je konformizem pripisan satirskim 'divjakom'. Ravno v teh trenutkih privre na plano tudi pretkanost satirov, ki se vseskozi uspešno izvijajo iz primeža tiranskega kiklopa in hkrati prevratnih Odisejevih nakan, s katerimi načrtuje pobeg iz kiklopovega primeža. Očitno govorno navezovanje na balkansko (po)vojno odisejado pa obračunava tudi s polpreteklo zgodovino in nacionalizmi. In jih na neki točki, ko se surovost govora in ekspresija giba prelijeta preko vseh vpletenih, povsem izniči. Ni važno - normativni ustreznež ali ambivalentna nakaza, jezik vseh zaznamujeta perverznost in vulgarnost, gibi so rahlo histerični, igralci ob govoru vedno frontalno soočeni s publiko.
Prej omenjeni Lissarrague pravi, da en face upodobitve satirov kažejo na ohranjenost čudenja, tiste lastnosti, ki odkriva ta svet. Kot da bi ga raziskovali, iskali poti do človeškega in iskali stik. Se pravi, da so bitja, »ki se znajdejo na začetku sveta in kulture«. A igra ni kazala nekaj naivno otroškega, temveč prej eksperimentiranje z urejenim svetom. Včasih vsiljivo približani satirčki so tako izzivali posameznike v publiki in z dretjem, ki aluzira na živalske krike, preglasili vsak odziv – predvsem smeh.
Moralizirajoči odtenek je v tej uprizoritvi dobro skrit, čeprav se je Evripid ob pisanju drame odločil polemizirati o moralnih zakonih in pravičnosti. Besede je postavil v usta Odiseju, zdajšnjemu velikemu revolucionarju in kiklopu, sebičnemu tiranu. Slednji zatrjuje, da je edini pravi zakon njegova materialna dobrobit, Odisej mu seveda to izpodbija. V igri prepričanja kiklopa delujejo bolj kot odskočna deska za razvoj karakternih pozicij, ki se ob koncu pokažejo kot povsem enakovredne. Kiklop oslepi, a ima dom, Odisej ima svet na dlani, oči, da ga vidi, a je obsojen na tavanje in ne iskanje. Ve kam more, a prišel ne bo še dolgo. Še ena očitna metafora, ki jo lahko zvedemo na politično.
Komično prednjači v tej igri, a nas ob zafrkanciji sooča s predsodki, ki bi jih morebiti kdo namenil vulgarnemu. Malo se sicer pogreša kakšno globlje razčlenjevanje moralnih pozicij triade, a ko aktualizacijo igre postaviš pod drobnogled, hitro prideš do vprašanja – ali je dejanska situacija kaj manj transparentna? V nekaterih segmentih verjetno je, a ne prav podrobna slika sveta bi precej ustrezala adaptiranemu besedilu, ki črpa iz (hrvaške) politične situacije. Tiste prave bakanalije v parlamentu se ne bodo zaključile tako kmalu. Sodeč po stavku, ki ga izreče satir Silen 'Nismo kaj prida revolucionarji, smo pa dobri navijači,' pa bodo trajale še dolgo.
S satiri se je ob glasbenem spektaklu podila Sonja Zlobko.
Komentarji
komentiraj >>