* Nov plošček audio-vizualnih kreativcev Ryojia Ikede in Carstena Nicolaia ponuja le polovičen vpogled v njuno zanimivo sodelovanje pod znamko Cyclo, saj je zvočni zapis na njem neločljivo vezan na grafično analizo zvočnih impulzov. Povedano drugače; zvok na njunem ploščku 'Id' je izbor posnetkov, ustvarjenih z raziskovanjem odnosa med sliko in zvokom. Digitalna rigidnost zvočnih fragmentov na prvi posluh sicer namiguje, da sta Ikeda in Nicolai zvočno podobo preprosto zaupala vmesniku, ki sliko pretvarja v zvok, toda to je le zmoten vtis. Dvojec namreč ostaja pri običajnejšem procesu, v katerem zvok narekuje grafiko, plošček pa je preprosto izbor posnetkov, ki obeležujejo najzanimivejše trenutke v odnosu med sliko zvokom. Še vedno je torej zvok tisti, ki kroji grafični zapis, zanimivost samega grafičnega zapisa pa je pravzaprav le opora na ploščku zbranih zvočnih posnetkov. Toda tako, kot lahko sama zase stoji glasba za film, tudi glasba zabeležena na ploščku 'Id' povsem suvereno stoji ločeno od grafičnega zapisa. Razlika je le ta, da je estetika, s katero se ukvarjata Ikeda in Nicolai že na prvi posluh bliže umetno generiranim zapisom. Vendar pa to ni nič novega, saj sta se na svojih zadnjih solističnih ploščah oba kreativca ukvarjala z zvočnim pretvarjanjem najrazličnejših podatkov, bodisi računalniških ali pa iztrganih iz množice informacij, ki vse bolj spremljajo in krojijo naš vsakdan.

Podroben vpogled v samosvoje raziskovanje dialoga med zvokom in sliko smo dobili že ob Nicolaievem solističnem koncertu pred nekaj leti. Kljub temu, da se zvočni zapisi v njegovi serialki 'Xerrox', v primerjavi s ploščkom 'Id', precej bolj nagibajo v korist neke splošne glasbene vrednosti, pa je šele Nicolaieva koncertna grafična analiza zvoka razkrila širšo zanimivost tovrstnega digitalnega zvočnega seciranja. Da se ta naravnost izvrstno znajde tudi v bolj konvencionalni glasbeni formi, smo nazadnje lahko spoznali tudi v Nicolaievem sodelovanju z Blixo Bargeldom. Zvočno še nekoliko bolj ekstremen je s svojimi solističnimi ploščami japonski kreativec Ryoji Ikeda. Z njimi že nekaj let briše ločnice med umetno in človeško generirano glasbo, s tem pa opozarja na množico podatkovnih zapisov, ki nas z naraščajočo uporabo novih tehnologij vse bolj spremljajo na vsakem koraku. Presežek njegovega ustvarjanja je tako na eni strani zazrt v raziskovanje teh novih tehnologij, na drugi pa se opira tudi na umeščanje teh tehnologij v klasičen koncept umetnosti oziroma glasbe. Podobno pa lahko zapišemo tudi za nov plošček dvojca Cyclo. Rigidna, na posluh umetno ustvarjena zvočna podoba na površju ponudi le malo opore, zato je za tisto bolj tradicionalno glasbeno vrednost ploščka 'Id' pač potrebno pobrskati nekoliko globlje.

Denimo v zanimivo ritmično nizanje, s katerim se Cyclo približa estetiki britanskega digitalnega raziskovalca šuma, tišine in posameznih zvočnih sinusoid Marka Fella. Toda medtem ko se Fell s svojimi zatikajočimi ritmi oplaja tudi v zapuščini konvencionalnih klubskih plesnih muzik, se Ikeda in Nicolai odločita za nekoliko bolj poglobljen znanstven oziroma kvazi-znanstven pristop. Tovrstno zvočno seciranje danes sicer ni več novost. Še več, sorodnih domislic se nekateri njuni sodobniki lotevajo celo bolj drzno, nenazadnje pa je to tudi teren, ki sta ga tako Ikeda kot Nicolai obsežno že raziskala s svojimi solističnimi ploščami in inštalacijami. Projekt Cyclo ni le običajno sodelovanje dveh zvezdniških kreativcev. Sicer je res, da Nicolaievi - in še bolj Ikedovi - privrženci ne bodo slišali nič bistveno novega, toda vendarle je plošček 'Id' več kot le spoj prepoznavnih estetik obeh avtorjev. Vrednotenje glasbe, ločene od slike, ki je torej integralni del celostne podobe oziroma je pravzaprav platforma samega projekta Cyclo, je precej nehvaležno početje. Na eni strani dvojcu družbo sicer delajo tisti bolj lirični kreativci, ki digitalno zvočno seciranje nameščajo v konvencionalno glasbeno formo, na drugi strani pa vzporednice lahko vlečemo tudi z ustvarjalci, ki se sinteze in dekonstrukcije zvoka lotevajo bolj analitično. Toda neposredna umestitev Ikede in Nicolaia v kakršen koli postavljen okvir bi bila zmotna. Nenazadnje prav ta neumestljivost v širši glasbeni kontekst potrjuje tudi njuno izvirnost - element, ki ga v sodobnih elektronskih muzikah vse prevečkrat pogrešamo.

Plošček 'Id', razdeljen v dvanajst enako naslovljenih skladb, bomo slišali v celoti, trdnejšo oporo za razmeroma zahtevno glasbo pa bo dvojec ponudil na koncertu v Kinu Šiška v soboto, petega marca. Vsekakor bo to eden tistih letošnjih dogodkov, ki ga ne bi smel zamuditi noben privrženec drznih in obenem izjemno osredotočenih zvočnih praks.

Pripravil Goran Kompoš