Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
THE RAY ANDERSON & MARTY EHRLICH QUARTET: Hear You Say - Live In Willisau (Intuition, 2010) (1990 bralcev)
Sreda, 2. 3. 2011
MarioB



Izkušena pihalca Marty Ehrlich in Ray Anderson se poznata še iz zasedb Anthonyja Braxtona ali Muhala Richarda Abramsa. Oba sta poleg omenjenih imen sodelovala s kopico znanih jazzerjev ter prav tako vodila lastne zasedbe. Čikaški pozavnist Anderson je nemara najbolj znan po svojem Alligatory Bandu, ki je moderni jazz združeval s funkovskim igranjem. Saksofonist in klarinetist Marty Ehrlich pa deluje v New Yorku, kjer je med drugim ozko sodeloval z glasbeniki, zbranimi okrog Johna Zorna ... (v celoti!)

* Izkušena pihalca Marty Ehrlich in Ray Anderson se poznata še iz zasedb Anthonyja Braxtona ali Muhala Richarda Abramsa. Oba sta poleg omenjenih imen sodelovala s kopico znanih jazzerjev ter prav tako vodila lastne zasedbe. Čikaški pozavnist Anderson je nemara najbolj znan po svojem Alligatory Bandu, ki je moderni jazz združeval s funkovskim igranjem. Saksofonist in klarinetist Marty Ehrlich pa deluje v New Yorku, kjer je med drugim ozko sodeloval z glasbeniki, zbranimi okrog Johna Zorna, ter objavlja pri Zornovi založbi Tzadik.


Kvartet, ki ga zaokrožata basist Brad Jones in bobnar Matt Wilson, se na tem koncertnem posnetku vešče sprehodi po številnih zgodovinskih referencah, ki pa niso nikoli le same sebi namen, pač pa zasedbi služijo kot opora v ustvarjanju moderne zveneče muzike. Anderson in Ehrlich sta kajpak v ospredju, in sicer večkrat z domišljenim dvogovorom kot pa s solističnimi izleti. Njuno skupno fraziranje in ritmiziranje zveni izjemno ubrano, tudi takrat, ko se eden od njiju oddalji od zadane teme in ubere solistično preigravanje oziroma preigravanje nosilne teme. Posebej nas navduši njun občutek za skupno ritmiziranje, saj takrat, ob pomoči razgibane ritem sekcije, kvartet zares zazveni kot kaka veliko večja zasedba.


V glasbi je, kot rečeno, najti kopico zgodovinskih referenc, ki pa jih četverica poveže v sodobno zveneč in zabaven, a tudi intriganten in vznemirljiv jazz. V njem je najti navezave tako na »ta stare«, denimo Sidneyja Becheta in žlahtni zvok New Orleansa, kakor tudi občasna meandriranja v klezmer, bebop ali funk. Slednji se na albumu ne pojavi nujno le kot zvrst, pač pa ga zasledimo tudi v samem načinu fraziranja ali ritmiziranja. Tak postopek tudi svobodnejše zastavljenim komadom nadane navdih živahnih, malodane razplesanih komadov, v katerih imata pomembno vlogo basist Brad Jones in bobnar Matt Wilson, ki pripomoreta k dodelanem in polnem zvoku kvarteta.

Na tem koncertnem zapisu, ki je nastal v švicarskem kraju Willisau, najdemo kar tri daljše skladbe, ki vsaka po svoje ponuja enega viškov albuma. V teh kompozicijah si glasbeniki privoščijo daljše uvode, v katerih pride do izraza spretna medigra med vodilnima glasbiloma in ritem sekcijo. Po drugi strani pa najdemo v teh komadih zanimive rešitve oziroma razrešitve glavnih tem. Te od takta do takta spreminjajo obliko, kar kajpak pomeni, da se komad med samim igranjem pošteno zasuka okrog samih svojih postavk.

Omenjeni funkovski pristop pa je gonilo praktično celotnega albuma, tudi ko se kaka skladba navidez tematsko suka okrog popolnoma različnega gradiva. Gre za izreden »groove«, ki je ves čas prisoten, bodisi v sinkopiranem bobnanju, repetitivni pozavni in njenih občasnih izbruhih v zapomljive in plesne rife ali v vijugastih linijah klarineta. Žlahten zvok banda, ki občasno spomni na neworleanške ulične marše, še prida k celotnemu vtisu, da poslušamo izredno prevejane muzičiste, ki odlično poznajo zgodovino oziroma korenine modernega jazza, a je ne uporabljajo kot mašilo za lastno neinventivnost oziroma golo reprodukcijo, marveč na njej gradijo svojevrstno novo videnje sožitja starega in novega. To obenem odlikuje sladka nostalgičnost ter drzna inovacija, navezanost na stari zvok ter njegovo hkratno reaktualiziranje.

pripravil Mario Batelić

 



Komentarji
komentiraj >>

Re: THE RAY ANDERSON & MARTY EHRLICH QUARTET: Hear You Say - Live In Willisau (Intuit
jazzfreak [18/03/2011]

Bil sem na koncertu. Ta dogodek bo nedvomno eden vrhuncev, najbrž celo sam vrh letošnjega jazzovskega dogajana v Sloveniji. Čista desetka! Bravo organizatorji!
odgovori >>