Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Bonecrusher Fest!!! (1820 bralcev)
Petek, 4. 3. 2011
Ivan Cepanec



Ivan Cepanec je čutil, kako je, če ti šest ekstremnih metal bendov lomi kosti v enem večeru v Kinu Šiška ...
BONECRUSHER FEST, 1. 3. 2011; Kino Šiška, Ljubljana

* Zadnja leta se je dostikrat v slučaju turnej uveljavil ameriški model, kar pomeni, da ena turneja vključuje več kot tri glasbene zasedbe in še te so po možnosti pripadnice različnih metalskih žanrov, kot je to recimo pravilo pri vsakoletni ameriški turnejski karavani OzzFest. V Evropi se je tako v zadnjem desetletju pojavilo kar nekaj turnejskih karavan, ki predstavljajo predvsem bende v ekstremnih žanrih, med njimi pa sta najbolj znani Never Say Die in Bonecrusher.

Čeprav traja zgolj en dan, je Bonecrusher svojevrsten festival, saj običajno nastopi tudi do šest glasbenih skupin. Bonecrusher se je prvič ustavil v Sloveniji januarja lani, ko smo lahko v Kinu Šiška videli in slišali zelo dober izbor modernih in klasičnih ekstremnih zasedb, med katerimi je prednjačila slovenskemu ekstremnemu podtalju ljuba skupina The Black Dahlia Murder. Letos je bil paket – roko na srce – precej slabši, še posebno zaradi dejstva, da so vanj vključili Carnifex iz ZDA, ki so že lani nastopili v isti turnejski karavani in ker so – verjetno že n-tič – nastopili italijanski Fleshgod Apocalypse, ki so postali spremljevalno ime vsake ekstremnejše turneje. Kljub temu pa smo imeli letos priložnost uzreti žanrsko bolj pestro ekipo, kateri sta prednjačili norveška ekstremna metal zasedba Keep Of Kalessin in ameriška „killing machine“ oz. death grind zasedba Dying Fetus.

Koncertno dogajanje je potekalo popolnoma po načrtovanih časovnih okvirih in oder so ob 19. uri zasedli španski Angelus Apatrida, ki so predstavljali najnovejši album in kljub temu da smo jih lahko pri nas uzrli septembra lani, so trasherski manijaki suvereno in zelo dobro izvedli svoj, žal prekratek nastop. Viže, ki spominjajo na stare Megadeth in novejše Destruction, so pognale prave old skul bojevnike, čeprav so ti po svoje izgledali prav ubogo in zastarelo, medtem ko so mladi čakali na bolj – vsaj po zvoku in stilu – moderne skupine. Vseeno so Angelus Apatrida, kot v tem večeru edini svoje vrste, res pustili odličen vtis.

Sledili so ameriški Burning The Masses, ki smo jih uzrli na slovenskih odrih že drugič, a tokrat žal v slabši verziji. Z novim bobnarjem, ki igra preveč nesproščeno, in pevcem, ki sam po sebi ni napačen frontman, ker ima res dober vokal, a mu žal manjka karizme prejšnjega pevca. S svojim ultra tehničnim deathcorom, ki ga igrajo res dobro - tehnične podkovanosti jim nihče ne more zanikati -, a ob katerem si človek komajda zapomni, kako sploh gre in zveni pesem, so Burning The Masses tega pisca bolj kot ne pustili hladnega in razočaranega. Kaj ti bo tehnika, če ne znaš napisati komada?

Vtis so malce popravili italijanski Fleshgod Apocalypse, ki so igrali bolj suvereno in izredno natančno, da odličnih kostumov, zaradi katerih je bend spominjal na zombije skladateljev iz 17. stoletja, sploh ne omenjamo. A žal smo jih videli in slišali že prevečkrat, njihov izredno brutalni in hitri death metal pa sčasoma postane monoton, k čemur pa sploh ne pripomore slaba priredba pesmi Blinded By Fear od kultnih At The Gates.

Carnifex iz ZDA, ki so predstavljali najnovejši opus Hell Chose Me, so nastopili že lani v istem klubu in v isti koncertni karavani, njihov nastop pa smo si zapomnili kot naravnost bombastičen. Letos niso bili nič slabši, morda celo malo boljši, saj so igrali pesmi, ki gredo kljub agresivnosti lažje v uho, vokalist Scott Lewis pa ni imel niti najmanjše težave z animiranjem publike, ki je v večini primerov prišla prav zaradi njih.

A tudi prej omenjena publika ni zapustila prostora, ko so oder zasedli norveški ekstremneži Keep Of Kalessin, ki so si z leti pridobili oboževalce z zvočno precej bolj sprejemljivim death/black metalom, ki ga niso oglaševali z neumnimi dejanji, kot je umor ali požig cerkve, oziroma so postali ljubljenci publike predvsem zaradi svojega odličnega igranja, smisla za kompoziranje in izredno dobrega odrskega nastopa. Kvartet, ki ga okrepita še kitara in atmosferični vložki iz matrice, je opravil svoj posel neverjetno dobro. Predstavljali so zadnjo ploščo Reptilian, to pa počeli z natančnim in res točnim ter dinamičnim igranjem, v katerem je blestel vsak član, še posebej bobnar. Vokalist tudi ni za staro šaro in je res sposoben opravljati svoje delo, vse skupaj pa sta dodatno podkrepila jasna in čista zvočna kulisa ter neverjeten „light show“. Po skorajda uri dolgem uničevanju vratnih mišic bi človek pričakoval, da ne bomo zmogli več. A ko so oder zasedli ameriški Dying Fetus, se je takoj izkazalo, da ima tista gruča v dvorani še več kot dovolj energije.

Dying Fetus prihajajo iz Marylanda, ZDA in bodo naslednje leto slavili 20 let obstoja, kar je za death metal zasedbo več kot pohvalno. Z leti zreducirani na trio, katerega še edini originalni član je kitarist/vokalist John Gallagher, poleg njega pa sta v bendu še basist/vokalist Sean Beasley in bobnar Trey Williams, so Dying Fetus vseeno obdržali moč in energijo, ki se na odru odraža v vsakem aspektu. V eni uri in brez kakršnega koli bisa so nas popeljali skozi najnovejšo ploščo Descend Into Depravity, hite s plošč Killing On Adrenaline, Destroy The Opposition ter Stop At Nothing in še neslišane poslastice, kot so Grotesque Impalement, Eviscerated Offspring in priredba zasedbe Integrity, Judgment Day. Moč je ležala tako v Gallagherjevih riffih kot v neverjetnih basovskih vragolijah gospoda Beasleya in nečloveško dobrem in močnem bobnanju gospodiča Williamsa, ki je resda še precej mlad, a deluje, kot da bi bil v zasedbi že 100 let. Dying Fetus so tudi pokazali, da znajo popolnoma replicirati studijski nastop, četudi je na odru samo ena kitara, in da z minimalno komunikacijo, kjer ne govorijo ljudje, ampak glasba, tudi lahko izvedeš popolno klavnico. Vse najboljše, fantje – na še nadaljnjih 20 let.

Kosti sem si lomil Ivan Cepanec - Tegla.


Komentarji
komentiraj >>