Ljudske vstaje v arabskem svetu, spočete na platformi socialnih omrežij, so odjeknile tudi v nam bližnjih depandansah kiberprostora. Na spletnih forumih so se poleg prevladujočega odobravanja revolucionarnega duha začeli vrstiti posamezni pozivi k neposrednemu uličnemu izkazovanju družbenega nezadovoljstva nad obstoječimi razmerami. Razlike med padajočimi arabskimi režimi in parlamentarnimi demokracijami so na prvi pogled seveda očitne, zatakne pa se že pri skupnem imenovalcu – to je kapitalističnem ustroju sodobnega sveta.

Svetovna gospodarska kriza je poglobila globalno nezadovoljstvo različnih skupin prebivalstva. Glede na uspeh pozivov k direktni akciji v arabskem svetu je bilo pričakovati podobne poskuse tudi pri nas in v naši soseščini. Kritiki bi sicer ugovarjali, da ne gre enačiti prevladujočih individualiziranih in apolitičnih uporabnikov medmrežja v zahodnem potrošniškem svetu s politično zatiranimi skupinami prebivalstva arabskega sveta. Vseeno pa ostaja dejstvo, da globalni kiberprostor sledi nekim svojim zakonitostim, ki ne upoštevajo državnih in političnih meja.

Pred približno dvema tednoma so se preko facebooka in elektronske pošte pojavili prvi pozivi k protestom na Hrvaškem. Sprva anonimni
pobudniki so kot cilj protestov izpostavili zrušenje trenutne vlade premierke Jadranke Kosor, zaradi katere, tako pravijo pobudniki, Hrvaška iz dneva v dan tone vse globlje. Poziv je opozarjal na brezposelnost med mladimi izobraženci, odpuščanje delavcev, zadolženo prebivalstvo na eni strani ter na popolnoma nesposobno vlado na drugi strani, ki se utaplja v lastni kloaki korupcijskih škandalov.

Dvaindvajsetega februarja se je v starem delu Zagreba prvič zbralo približno dvesto protestnikov proti vladi in vladajoči stranki HDZ. Proteste je vodil 25-letni Ivan Perner, ki je sprožil pobudo na facebook-u. Dva dni kasneje je prišlo do prvih spopadov med policijo in občutno večjim številom kakih 1000 demonstrantov. Med pridržanimi je bil tudi Perner. Sobota, ki je sledila, je pomenila nekakšen prelom v razvoju protestov. V Zagrebu se je zbralo približno deset tisoč vojnih veteranov. Protestirali so proti politiki hrvaške vlade do veteranov in domovinske vojne ter splošnega gospodarsko-socialnega stanja. Eden izmed povodov je bila tudi preiskava srbskih pravosodnih organov o hrvaških posameznikih, ki naj bi storili zločine v Vukovarju.

Protesti raznolike množice vojnih veteranov in ostalih skupin prebivalstva so se sprevrgli v nasilje, v katerem so glavno vlogo odigrali nogometni huligani. Obsodbe dogodka so sledile z vseh strani, hkrati pa so se začela tudi vsa močnejša obtoževanja političnih strank, kdo manipulira s protestniki. Pernerjeva populistična dejanja in izjave so poskrbele, da so se protestniki v naslednjih dneh distancirali tudi od njega. Takole je Perner v oddaji hrvaške javne televizije „Nedeljom u dva“ predstavil svoje politično prepričanje:



Protesti, ki si sedaj sledijo vsaka dva dni, v manjšem obsegu pa potekajo tudi v drugih hrvaških mestih, so po sobotnih dogodkih prevzeli spontan, nenasilen in dokaj neorganiziran značaj. Tako naj bi bilo tudi danes. Več o razmerah nam je povedal sodelavec zagrebškega Radia Študent, Dražen Matiček, ki proteste spremlja že od vsega začetka:



Da gre v primeru hrvaških protestov za dokaj spontan izbruh družbenega nezadovoljstva, se strinja tudi novinar in nekdanji odgovorni urednik splitskega Feral tribuna Drago Hedl:



Hedl kot zaskrbljujoče dejstvo ocenjuje negativno razpoloženje protestnikov do vstopa Hrvaške v Evropsko unijo. Poleg strankarskih zastav je bila namreč na protestih zažgana tudi zastava unije, precej kritičnih parol proti evropski integraciji pa je svoje mesto našlo tudi na transparentih. Demonstracijam se v medijih pripisuje pomanjkanje konkretne artikulacije zahtev in alternativ. Toda, ali ni sam poziv k odstopu vlade v, vsaj na papirju, parlamentarni demokraciji povsem spodobno in zadostno artikulirana zahteva?



Hedl ocenjuje, da je družbena solidarnost na Hrvaškem na zelo nizki ravni. Poleg modnega kritičarstva, zavaljenega v individualno udobje spremljanja medijskega poročanja, prevladuje tudi dominanten strah pred odhodom na ulice. Ljudje se namreč bojijo, da bi lahko izgubili še tisto malo, kar imajo. Med protestniki, kljub zastopanosti skorajda vseh skupin družbe, vendarle prevladujejo mladi, na katere običajno letijo kritike o pasivnosti. Hedl pojasnjuje:



Protesti so, kot smo že omenili, povzročili precej nelagodja na „mainstream“ politični sceni. Nasilje je bilo deležno obsodbe, nasprotno pa se liderji političnih strank predvidljivo niso ogradili od legitimne pravice do mirnih demonstracij. Vladajoči HDZ in Jadranka Kosor sta zavrnila možnost predčasnih volitev, saj naj bi bilo treba najprej pripeljati do konca pogajanja z Evropsko unijo. V trenutni nezavidljivi situaciji v državi si je težko predstavljati, da bi si opozicija želela prevzeti oblast. Povsem konkretno podporo protestom so izrazili zgolj Laburistična stranka in Istrski demokratični zbor, katerega poslanca v saboru, Damira Kajina, smo vprašali, kakšna bi bila lahko alternativa trenutni oblasti:



Kajin torej rešitev vidi zgolj v zamenjavi ene politične elite z drugo, sicer precej manj skorumpirano. Hedla smo zato vprašali, ali ne gre pri takšnih političnih željah za temeljno nerazumevanje aktualnih protestov. Nasprotovanje namreč ni uperjeno zgolj proti vladajoči stranki, temveč proti institucionalizirani politiki nasploh:



Govorili smo tudi z Lado Čale Feldman, predavateljico teatrologije na Filozofski fakulteti v Zagrebu in članico iniciative Akademska solidarnost, ki je bila ustanovljena neposredno po drugi študentski blokadi in znotraj katere brez vodje delujejo akademiki, znanstveniki in študenti. Njihova sedanja prioriteta, čeprav ne edina stvar, s katero se ukvarja, je po besedah Čale Feldman, diskusija in boj proti nekaterim zakonskim spremembam na področju visokega šolstva in znanosti. Poudariti je treba, da sama iniciativa ni nikdar javno podprla protestov. Demonstracij se udeležujejo samo nekateri posamezniki, ki delujejo v Akademski solidarnosti, ne pa iniciativa kot celota.

Čale Feldmanovo smo vprašali, ali lahko ti protesti prerastejo v kaj večjega in kakšen je njihov osnovni namen.



Glede na dosedanjo vlogo Akademske solidarnosti pri dosedanjih demonstracijah, smo vprašali Čale Feldmanovo, če ne bi bilo vseeno dobro, da bi se iniciativa z vsem svojim potencialnim znanjem aktivno vključila v proteste. Kajti ravno ne-artikuliranost zahtev, razen skupne zahteve po odstopu, je eden od očitkov ljudem na ulici:



Glede na to, da se hrvaški sindikati do sedaj še niso vključili v proteste, smo poklicali Združenje hrvaških sindikatov in govorili s predsednikom Ozrenom Matijaševićem ter ga povprašali, kako to in ali sploh podpirajo dogajanje. Glede prvega je odgovoril, da ravno sedaj pripravljajo določene konkretne zahteve, ki jih bodo v prihodnjih dneh posredovali vladi in bodo zato počakali, kaj se iz tega razplete. Kar pa se tiče podpore, je povedal naslednje:



Kot je bilo slišati so sindikati v slučaju propadlih pogajanj z vlado, ki pa so, tudi po Matijaševićevih besedah, zelo verjetna, pripravljeni organizirati tudi proteste. Zanimalo nas je, ali se bodo pridružili že dejavnim demonstracijam ali nameravajo organizirati svoje:



Kaj lahko od tega vrenja pričakujemo pa smo vprašali Tonija Pruga, internetnega aktivista in podiplomskega študenta sociologije, tudi občasnega participanta študentskega plenuma:



Za konec pa poslušajmo, kakšno je njegovo mnenje o tem, ali bi bil lahko rezultat demonstracij v političnem in ekonomskem smislu še slabše stanje kot je dosedanje: