Ponedeljek, 7. 3. 2011
Sonja Zlobko
Odpre se zastor, pred nami kot kakšna stara fotografija sedi skoraj celotna igralska zasedba. Nekaj časa ne spregovorijo, a položaj okarakterizira vsakogar od njih. Maska to samo poudari, kot se za odtenek komičnosti v drami spodobi. Ta začetni prizor zareže v sredico. Kako gledati Pohujšanje?
Odpre se zastor, pred nami kot kakšna stara fotografija sedi skoraj celotna igralska zasedba. Nekaj časa ne spregovorijo, a položaj okarakterizira vsakogar od njih. Maska to samo poudari, kot se za odtenek komičnosti v drami spodobi. Ta začetni prizor zareže v sredico. Kako gledati Pohujšanje? Freddie Rokem, teatrolog, pravi, da ni vedno gledalec tisti, ki določa svojo pozicijo, pač pa namigi o gledanju, ki se pojavljajo na odru, »sprožijo proces, v katerem obiskovalci gledališča postanejo gledalci«.
Méni, da so vzvodi tega pogleda ravno dramske osebe, ki si v igri med seboj kažejo ali dopovedujejo, kako se opazuje. In če v Pohujšanju igralci gledajo nas, pri tem pa brišejo ločnico med odrom in občinstvom, med fiktivno kozmopolitanskostjo drame in dejanskosti podalpske domačosti, se zdi sporočilo jasno. Gledalci! poudarite vse tiste senzorje dovzetnosti, ki jih takrat, ko na tapeti niste vi, izključite; z nami bomo razkrivali vas.
V takšni maniri bi lahko dojemali tudi dramo. Ozračje pohujšljivosti ujeto v drami lahko pripišemo današnji situaciji, ko se meje med tistim, kar je prav in tistim, kar je lažje, postavljajo in obenem že tudi brišejo kot za šalo. Ob temu grenkemu realizmu obskurnosti zapečkarskega uma, šepa, kot je okarakteriziran Zlodej, domišljiska in individualna mnogoterost odnosov ter lastnosti dramskih likov.
Ta specifična kontekstualizacija omogoča premeščanje identitet, kar je ena izmed osrednjih tem uprizoritve, kot je na novinarski konferenci poudaril tudi Taufer. Paradoksna polariziranja oseb – prijazni zlodej, devica – vlačuga, nepridiprav – umetnik – pa so zvedena tudi v samo odrsko dejanskost. Ženske igrajo moški, bolj ženski od edine ženske v zasedbi – zlodeja, moški pri tem ostanejo moški, a okleščeni vsega, kar bi moškost prestopilo. Skratka nič ni, kot se zdi, ker je vse še bolj takšno kot je.
Namišljeni nezakonski sin Peter, pravega namreč spoznamo na koncu, ki se vrne v dolino, je osrednje težišče drame. Nad njem visi greh, pohujšanje prešuštvovanja pred davnimi časi, kot se je rodil on sam in lepo Jacinto, žensko ki vzbuja poželenje. Ta implicitno namiguje na prešuštvo in podvaja efekt. Tudi ostali motivi so pripeti na to. Nezakonski otrok, fantastični motiv Fausta, kot spremljevalca greha, umetništvo ipd. so nekakšne ideološke niti, ki zapletajo dramo. Nit, kot vezivo, je vzeta dobesedno. Šenflorjančani razpletejo rdečo nit, da bi z njo obhodili vse hiše. Že na samem začetku je nakazana dramska motivika, ki z nitjo dosledno vpleta vse, razen prišleka. V nadaljevanju se na to izhodiščno situacijo pripnejo malo bolj razdelane konotacije, a ne prav drugačne.
Na odru so v prvem in tretjem dejanju vsi. Le osrednje dejanje zaznamuje individualni prihod igralcev ter monologa Krištova Krobarja, hudobnega malopridneža, ki si nadane masko nezakonskega sina Petra in zlodeja. Zborovskemu nastopanju se Taufer ni izognil, prav posebej poudarjeno je. Mnenja, lastnosti so hermetično postavljeni v to konstanto množice in se izven nje ne spremenijo prav kaj dosti. Edino Jacinto spoznamo izvzeto iz teh odnosov in tako, še bolj kot pričakovano, deluje kot nekakšen alter ego Krištofa. Drugače pa, šele v mnoštvu vsi ti 'od-boga-pozabljeni' Šentflorjanci, postanejo močni, ker so globko v sebi isto moralno pohujšani.
'Tujeć je tisti, ki zamaje temelje močne skupnosti šentflorjanskih rodoljubov. Seveda mu lahko pripnemo vse karakteristike, ki se tičejo tistih drugih – kulturno drugih. Je razcapanec, predrznež, pankrt, se pravi ne pripada, po vrhu vsega pa je še umetnik. Nastopi pa tudi drugi tip tujca, sam zlodej. Nakazuje na nekaj esencialno tujega človeku, je iz onostranstva, a hkrati se deklarira kot Francoz, kar je velikokrat uporabljeno v frazah, ki namigujejo na neko brezbrižnosti, distanciranost – 'iti se Francoza'. Uglajeni učenjak in obenem brezvestni kozjebradec, ki je obiskal Šentflorjance, uteleša pozicijo, ki se preko arogantne malomeščanskosti dolinarjev prevede v samoumevnost – koga pa bo obiskal, če ne nas? Dvojnost tujosti diha za vrat. Prestižni 'mogočnež' vzbuja spoštovanje, razcapani umetnik pa gnus.
Preden zaključimo, je dobro povedati, da pravega Petra seveda pokončajo. Ne brez vednosti, da je to on. Za človeka, ki bi resnico odkrival in jih nanjo opozarjal, je takšna smrt neizbežna. Nas je pohujšanje pohujšalo? Se je v dolinah Šentflorjanskih kaj spremenilo? Izgleda, da gledališče na splošno seveda razkriva, predvsem pa iluziorno ustvarja užitek voajerstva, po principu – mi pa že nismo taki, oni so. Pohujša na dolgi rok pač ne. Pohujšanje se namreč konča natanko ob koncu igre, ko Šentflorjanci zopet najdejo njihovo utečeno pot. Gledalci pa tudi.
Ista kot prej, samo bolj nasmejana, je ostala Sonja Zlobko.
Komentarji
komentiraj >>