Prav neverjetno se zdi, da se v teh tednih nihče več ne spominja polkovnika Gadafija kot simpatične ali vsaj simpatično nore figure. Med agonijo so potihnili vsi spomini, historični balast je skrepenel v eno samo kritično, osuplo, izključujočo ost. Več ko upravičeno, pa vendar bi pričakovali vsaj kakšno samokritiko. Ni namreč tako daleč čas, ko smo se zabavali z anekdotami starega neuvrščenega prijatelja; ni nas tako malo, ki doma hranimo izvod njegove Zelene knjige. Tudi govorec tehle besed je šel v Beogradu na libijsko veleposlaništvo po svoj izvod. Prijazni uslužbenec ga je takrat - sredi osemdesetih let - obložil z gradivom, skrbno prevedenim v srbohrvaščino in se priporočil za še kakšen obisk.

Zelena knjiga je izjemno branje, in to ne le na analitski ravni. Njena uporabna vrednost se dotika tudi zelo vsakdanjih družbenih problemov. Gadafi se namreč v svojem pisanju dotakne precej elementarnih reči družabnega življenja, prireditev in športa. Kar zadeva tekmovanja in športne prireditve, se Gadafi tako upravičeno sprašuje o občinstvu. Strašansko mu gre na živce konsum, saj ne ve prav dobro, kako je lahko občinstvo tako prostaško, da se naslaja zgolj z igro drugih. »Ljudstvo naj se kar samo zase ukvarja s športom,« svetuje Zelena knjiga, »in naj svojih frustracij ne sprošča z abotnim navijanjem za druge, ki garajo na terenu. Šport je za vsakogar brez izjeme.« Identične napotke najde Gadafi za kulturne prireditve, kjer prav tako ne razume pasivne vloge občinstva - kdor hodi v gledališče, naj se tudi sam v prostem času pridruži kakšni gledališki skupini. Zelena knjiga nasploh ne daje ravno vtisa, da jo je pisal kak psihotik, v njej ni diskurzivne prakse, kakršno gojijo, vzemimo, kardinal Rode in njegovi. Prej obrnjeno.

Skrb za ljudstvo, za vzgojo in izobraževanje, kot veje iz Zelene knjige, nima perverzne, katoliške očetovske note, pač pa iz nje in skoznjo govori neka skrbna mati-država, neverjetno sekularna država. Celo fundamentalni parti so v tem pisanju sekularni in jih ni mogoče povezovati z obilico drugih islamskih tekstov. Zelena knjiga je, skratka, tip teksta, ki ga ponosno hranimo na polici med socialističnimi spisi. Obljublja in zagotavlja skrb za boljše življenje, pri čemer sicer zahteva celega človeka, a njen telos temu človeku ni nedosegljiv, nikakor ni fikcijski. Zeleno knjigo lahko v vsakdanjem življenju jemljemo zelo zares, živimo v skladu z njenimi napotki, pa nam nihče ne more očitati, da smo preradikalni, pretirano ekstremistični, politično nekorektno. Saj se tudi Stalinovo pisanje ločuje od njegovih dejanj, rečete na temle mestu. Že res, toda Stalin se v svojih teksti ni nikdar ukvarjal z življenjsko pomembnimi vprašanji, s tistim navidez banalnim spektrom, ki v realnosti zapolnjuje slehernika izmed nas.

Zadeva je na moč zanimiva - bolj ko se ljudstvo sprašuje o vsakdanje pomembnih rečeh, bolj oblastnikom pripisuje nekakšno vzvišeno vlogo, v usta jim polaga besede, ki so obče narave. Zdi se, kakor da prebivalstvo hoče, da se politični razred venomer ukvarja s frazami. V Zeleni knjigi pa ni fraz - njena lepota je ravno v tem, da je nenehoma konkretna, koherentna, poglobljena, povezana z usodo pisca, ki se je moral sam povzdigniti iz anonimnosti in v pristni skrbi za državo, državljane in državljanke napisati napotke, kako naj bi bilo življenje znosnejše. Niti ni vsa anekdotična zgodovina Gadafijevega življenja duhovita in smešna kar tako, celo odgovori na novinarska vprašanja imajo neko temeljno ost, ki se dotika socialističnih vidikov. Ko ga je leta 1989 med obiskom na konferenci neuvrščenih v Beogradu francoski novinar vprašal, zakaj je dal na vrt vile Vojvodina na Dedinju pripeljati kamele, je odvrnil: »Kamela ima povsod svojo funkcijo.« In res. Ko se je prijateljica s petletnim sinkom predlani vrnila s študijskega obiska v Libiji, je mali še dolgo po prihodu domov ob večerih zahteval kamelje mleko. Tako dobro in zdravo je namreč. Ali pa tale iz arzenala Združenih narodov: Kako to, polkovnik Gadafi, da vas ne bo na konferenco generalne skupščine, ko pa razpravljamo o vas in vaši državi? »Od svojega ljudstva ne morem zahtevati, da finansira potovanje na skupščino Združenih narodov, ki že davno ne opravljajo svojih temeljnih nalog.« Ne moremo zanikati, da nima prav. Antologijski - in za današnjo rabo še najindikativnejši - pa je, kajpada, odgovor s srede osemdesetih, ko je neki novinar Gadafija vprašal, kaj bo z Libijo po njegovi smrti. »Če še ne veste, sem jaz že leta 1971 vso oblast prepustil ljudstvu!« je bil odločen Gadafi.

Celotna Zelena knjiga je prepolna aforističnih domislic, med katerimi ni malo takšnih, ki se z njimi lahko ukvarjamo leta in leta, vse življenje. Poslušajte na primer tole antologijsko misel: »Pri nas, v islamu, je tudi ženska človek.« Gradiva za razmislek, kolikor hočemo. Gadafijeva Zelena knjiga se je zdaj na lepem obrnila proti samemu piscu. V tehle dneh imamo vtis, ko da so Zeleno knjigo brali vsi, le Gadafi, njen pisec, ne. Aktivacija libijskega prebivalstva je bolj v skladu z Zeleno knjigo kot geste njenega avtorja. Gadafi se ne drži več svojega lastnega pisanja, medtem ko se nasledki njegovih misli obračajo proti njemu. Od kod razkol, od kod razočaranje? Analitsko bi lahko našli vzporednic, kolikor hočemo, nihče pa ne bo mogel nikdar razvozlati osebnosti polkovnika Gadafija, tistega človeka, ki je celo snemalcem na televiziji znal določiti spodnji rakurz, iz katerega ga je treba ovekovečiti, sicer prispevka ni. Psihoza je preveč preprost odgovor za življenje in delo, ki je bilo prepolno skrbi za posebnosti, med katerimi je slednja med banalnejšimi. Karavane džipov, kamel, opreme in oprave, ki so po zemlji, skoz puščavo potovale proti Čadu na zasedanje Organizacije afriške enotnosti, so kvečjemu delček vsekakor pestre poti. Kje je bila zareza, da se je prenehalo obdobje navadne norosti in prešlo v čas brez milosti, tega odgovora ne prejmemo nikdar.

Terminal je spisal Miha Zadnikar.