* Ameriški multi inštrumentalist Lloyd Miller velja za starosto med poznavalci in praktiki spajanja jazza z raznolikimi bližnjimi in daljnimi orientalskimi godbami. Svoje izkušnje, znanja in ideje je pridobival in jih nato preizkušal kar na terenu. Miller, letnik 1938, je namreč že v 50. letih prejšnjega stoletja sledil svojemu očetu, ko je ta dobil službo v Iranu. Že pred tem je leta 1950 posnel svoj prvi album na 78 obratov. Mimogrede, doma je - kar ni nepomembno - iz New Orleansa, a ga je, po Iranu, kjer je prebil vrsto let, se učil igranja na različnih inštrumentih ter tudi poučeval, življenjska pot v 70. letih prejšnjega stoletja vodila tudi v evropske dežele, kjer so bili bolj dojemljivi za njegove veščine.

Miller, ki se je nekako držal bolj po strani trendovskih tokov, je v ponovno ospredje zanimanja prišel leta 2009, ko je znova izšla njegova plošča A Lifetime in Oriental Jazz. Zato ne preseneča, da je kmalu sledilo sodelovanje z britanskim kolektivom The Heliocentrics v okviru serijalke Inspiration Information, ki izhaja pri vse boljši založbi Strut Records. Ob tem sodelovanju se nemara najbolj spomnimo podobne španovije med tem britanskim bandom in očetom etiopskega jazza Mulatujem Astatkejem, ki je ta petek, sicer z drugo zasedbo, navdušil poln avditorij Kina Šiška.

Gotovo je najti nekaj vzporednic, a že na prvi posluh se zdi, da je Miller ubral drugačno pot kot Astatke. Če so Heliocentricsi zaživeli novo življenje z doajenom etiopske godbe in le-to nadgradili s sodobnimi prijemi, imamo zdaj vtis, da je ameriški mojster orientalskih glasbil band bolj ukrotil z namenom, da ostanejo številčne godbe, ki jih obvlada, v ospredju. Kar seveda ne pomeni, da albuma ne občudujemo podobno kot tistega z Astatkejem. A tukaj je v igri drugačna razporeditev vlog. Kot bi Miller želel na eni sami plošči zajeti svoja številna znanja in je v ta namen sebe in godbe, ki jih ima rad, postavil kot prioriteto, band pa ima vlogo klasične spremljevalne zasedbe, katere vloga pa je vendarle daleč stran od rutinske.

Slednje pomeni, da je v zvočni sliki manj prostora za eksperimente, predvsem z elektronskimi pripomočki. Obenem pa je zvok zračen, svež, mamljiv. Nemara tudi zato zveni album hkrati v duhu starih godb in sodobnih teženj. Godba na albumu se prosto preliva iz dežele v deželo, od inštrumenta do inštrumenta, od modalne glasbe do različnih lestvic. Miller s svojimi številnimi glasbili, pa najsi gre za brenkala, vibrafon ali pihala, navdušuje, ko navidez preprosto, le z nekaj ponavljajočimi se toni, ustvari osišče komada, okrog katerega se nato lepijo doneski preostalih v bandu.

Večina skladb teče v počasnem tempu, z nadihom melanholije in skrivnostnosti. Ena redkih izjem, ki se odmika od orientalskih tekstur v ožjem smislu, je komad Lloyd Lets Loose, tudi edini z vokalom, v katerem si Miller v slogu »govorjene besede« da duška s krcanjem današnje glasbene situacije.

Nekaj komadov že v naslovu napoveduje dogajanje oziroma nakaže izvor navdiha; tega gre enkrat iskati v Perziji, drugič v Indiji ali pa Indoneziji. Za par komadov se nam zazdi, da bi lahko bili daljši ali, drugače rečeno, da je gradivo ponujalo prostor za širjenje in poglabljanje postavk skladbe. Upamo si trditi, da se je tega zavedal tudi Miller z bandom vred, a so raje predstavili kak slog več, kot da nas omamijo s kako 20-minutno vrtinčasto in zankasto skladbo. Kljub raznolikim virom album prevevata enotna energija in zvočnost. Slednja se giblje na meji ekstatičnega in meditativnega s pazljivo odmerjenimi vložki posamičnih muzičistov.

Lloyd Miller je v španoviji z eklektičnimi britanskimi The Heliocentrics ustvaril zvočno svežo in idejno aktualno ploščo. Na njej se Miller poda v ustvarjalne in iskrive mnogogovore z bandom; mnogogovore, ker obvlada Miller številna glasbila in tudi tradicije. Zato ne preseneča, da je na albumu najti tako skladbe s pridihom latina, kot denimo gamelana, oboje pa je potopljeno v psihedelično omamne ali pa cinematične zvoke. Naj sklenemo: čeprav se navezuje na vrsto starodavnih in zahodnjakom tudi manj znanih tradicij, je po barvi zvoka, slogu igranja in vsesplošnem občutju tole bolj futuristična kot pa retro plošča.

pripravil Mario Batelić