Lipicanci. Njihova stasitost je ključnega pomena za slovensko narodotvornost in vse njene odcepe. Od nekdaj je bil Dunaj tisti, ki je slovenske lipizzanerje vzel za svoje, jih ukradel Slovencem, a z njimi in špansko jahalno šolo dosegel ugled v svetu, še neviden v univerzumu konj. V tišini je to ljudstvu pod Alpami dobro delo. Pa tudi Černigoj si je za konca svojega življenja uredil prebivališče v lipiškem hotelu, kjer je bival zastonj. Le vse svoje stvaritve je podarjal kobilarni, ki je iz tega ustvarila stalno zbirko Avgusta Černigoja v Lipici.

S 26. februarjem je Galerija Kresija, “najbolj reprezentativni razstavni prostor Mestne občine Ljubljana”, kakor pravijo sami, odprla enotedensko razstavo desetih platen iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja prej omenjenega avantgardista in konstruktivista Avgusta Černigoja. Počasen odmik od konstruktivizma v abstraktno slikarstvo je očiten, le da je župan Janković v uvodnem nagovoru izpostavil, da v teh abstraktnih umetninah vseeno vidi Kras in pokrajino, izpostavljeno vetru in ostalim neprilikam, s konji in širokimi pašniki.



No, ta posnetek vsekakor ne govori o Jankovićevem nazoru oz. ideologiji v ocenjevanju umetnosti, temveč govori o pomembnejši stvari. O gospodarskem sodelovanju. A o tem kasneje.

Kaj natančeneje pa pravi naš današnji sogovornik dr. Peter Krečič o Lipici sami?



Gospodarski interesi so v Lipici ne glede na povedano izjemni in v kolikor je želja kulturnikov, da v Lipici ne bi bilo govora o golf igrišču, ta tam obstaja že od leta 1989. In tudi kulturni kapital Lipice ne izniči dejstva, da je Janković, kakor pravi sam, tam v letu 1980 gradil hotel Klub. Prej omenjeni hotel Maestoso pa je bil zgrajen borih šest let pred tem.

Černigojeva umetniška eksistenca v obravnavanem primeru nima več nobene zveze z ustvarjenimi predmeti. Černigojeve slikarije na različnih podlagah so na koncu februarja in v začetku marca tega leta postale marketinški objekt v službi lipiške atrakcije, ki se ima dogoditi danes zvečer. Obilica lipicancev bo na mehko-trdi podlagi Športnega centra Stóžice predstavljala svojevrsten spektakel, ki pa po besedah dr. Petra Krečiča nima dosti veze z omenjeno razstavo.



Odmerjena razporeditev seveda ne odtehta dobrega argumenta. Povojni priročniki marketinga so v svojih glavnih geslih izražali modernistične maksime progresivnega napredka: be creative, invent something new. Povezava marketinga in kulture v sebi skriva širše vezi, kot jih je moč vsakodnevno zaznavati. Ne gre za to, da bi pokazali na odmerjeno razširjanje prostora kapitala v smer umetnosti, to namreč že dolgo časa vemo. Če v Sloveniji tega nismo zaznali že prej, smo lahko to videli ob svetovni prestolnici knjige, ko so umetniki raznoterih provinjenc ustvarjali knjige kot po tekočem traku. V vsem skupaj ne gre za razkrinkovanje kapitala, temveč za njegovo potuhnjenost in zamolčevanje. Konkretneje, v tokratnem primeru gre za skrivanje za pojmom umetnosti kot gonilom marketinga za prihajajoči spektakel. V povezavi in pall mallu [pel melu] interesov Jankovićeve Mestne občine Ljubljana s Športnim centrom Stóžice in Lipice kot širšega kompleksa različnih hotenj je iz ničesar vzniknilo navdušenje taistega MOL-a za umetnost in umetnine Avgusta Černigoja. In navsezadnje tudi za slovenske lipicance.

Na koncu pa vseeno lahko slehernik, kakor lipicanci komu dragi, pod skritimi besedami razkrivanja lipiškega kulturnega bogastva glavnemu mestu uzre povezavo umetnosti s prodajo kart, prikazom elitnega športa in navsezadnje lahko uzre tudi kulturno konotirano povezavo z golfom in elitnim hotelom ob njem na področju Kobilarne Lipica.

A naj se navežemo na prej omenjeni Jankovićev ekskurz v pojmovanje abstraktne umetnosti. Če na Černigojevih slikah vidi Kras, je mar na njih uzrl tudi že plane za svoj Športni center Stóžice? In lipicance v njih?

Iz ježce čez cesto v stožce po rožce in gledat lipicance je hodil Andrej T.