Na letošnjem festivalu Mesto žensk so se v spremljevalnem programu predstavile slovenske pesnice in pisateljice, ki so se odzvale na povabilo pobudnika in moderatorja večera ženskih branj Braneta Mozetiča. Ker večeri poezije ženskih ustvarjalk v Sloveniji niso pogosti (to je bil šele drugi v zadnjih letih), bomo današnjo oddajo posvetili prav glasovom slovenskih pesnic.
SLOVENSKE PESNICE IN NJIHOVA POEZIJA PO MESTU ŽENSK
Na letošnjem festivalu Mesto žensk so se v spremljevalnem programu predstavile slovenske pesnice in pisateljice, ki so se odzvale na povabilo pobudnika in moderatorja večera ženskih branj Braneta Mozetiča. Ker večeri poezije ženskih ustvarjalk v Sloveniji niso pogosti (to je bil šele drugi v zadnjih letih), bomo današnjo oddajo posvetili prav njim. Predstavili bomo poezijo mladih slovenskih pesnic, nastopajočih v Škucu 13. oktobra. »Pesem,« pravi Octavio Paz, »je arhetipski čas, ki se posedanji, kakor hitro neke ustnice ponovijo njegove ritmične stavke. Te ritmične stavke imenujemo verze, njihova funkcija pa je po-ustvarjanje časa.«
Pesnica Barbara Korun je bila letošnja gostja medanskih Dnevov poezije in vina. Rojena je bila leta 1963 in relativno pozno, to je leta 1999, je izdala pesniško zbirko Ostrina miline. »Zapiski iz podmizja« so prišli kasneje. Njena poezija, prepojena z erotiko, se prepoznavno useda na bolj neposeljeno mesto ženskih glasov slovenske lirike. Najprej smo poslušali pesem Rojstvo angela Barbare Korun.
Pesnica Taja Kramberger si je prepoznavni pečat izoblikovala že z revijalnimi objavami pesmi v slovenskih revijah sredi 90. let, to pa še bolj izoblikovala v pesniški zbirki – prvencu Marcipan iz leta 1997. Druga zbirka, izdana 1999, nosi naslov Spregovorí morje. Bila je udeleženka prvega mednarodnega srečanja poezije in vina v Medani. Iz njene pesmi Marcipan si izposojamo verze, ki nas vodijo v oddaji: »Kako skopnim ob vsaki dobri pesmi, ki steče skozi mene, kakor po znani strugi, kako se veže ogenj na ogenj z vodo …«. Taja Kramberger je prebrala zadnja dva dela pesmi z naslovom Reka pripadnosti, ki je objavljena v njeni nemški knjigi.
Vida Mokrin Pauer je svobodna umetnica in piše poezijo ter poezijo za otroke. Bila je urednica za literaturo pri Primorskih srečanjih. Njene pesniške zbirke so Mik / Poezija med zgodbo in sliko (iz leta 1988), Pasti v slasti (iz leta 1992), Narcisa v vodi (iz leta 1992), opažena knjiga Krili v kletki (iz leta 1997), Lesketanje k-res-nič-kam (iz leta 2002). Je soavtorica zbornika Prelivanja iz leta 1991, v katerem so sodelovali člani Literarnega kluba v Novi Gorici. Pesem Milke Trdine Pirečnik in pesem Žive Miške, ki sta le dve izmed številnih ženskih avtoric, ki bodo objavile v naslednji knjigi Vide Mokrin Pauer, je prebrala kar idejna vodja hudomušne poezije, cepljene na erotične note, za katerih razbiranje vrlin potrebuje poslušalec ali bralec posebno širino in obzorje.
Ime Vera Pejovič je mlajšim manj znano kot tistim, ki so sledili slovenski produkciji v 80. letih. Vera Pejovič je ena tistih pesnic, redkih ženskih glasov, ki so se pojavile, revijalno objavljale in ki so morda(!) zaradi nenaklonjenega ali pa slabšega sprejetja potihnile ali se tudi utišale. Zanimivo je, da smo jo v ŠKUC-u lahko slišali in da je vse svoje pesmi govorila brez predloge. V oddaji smo poslušali posnetek, na katerem je pesnica na pamet povedala dve pesmi, prva, naslovljena Ti, spada k pesmim krajšega obsega, druga, ki je daljša, nosi naslov Potrebujem tvojo svetlobo, si rekel.
Jana Putrle je mlada avtorica, ki je odločen pesniški preboj naredila pred kratkim. In sicer z revijalnimi objavami v revijah Literatura in Dialogi, s še svežim prvencem Kutine, ki so izšle pri Centru za slovensko književnost, v zbirki Aleph, in z nastopom na Živi književnosti letos poleti, na katerem je predstavila svojo poezijo. Pred tem ji je gimnazija iz Kamnika izdala pesniško zbirko z naslovom Pesmi s soavtorico Katjo Paladin. Poslušali smo pesem Zemljevid ljubezni.
Lucija Stupica se je na slovenskem trgu knjig in poezije pojavila nedavno, a opazno in nespregledljivo. Lucija Stupica je mlado slovensko pesniško ime, je ženska, ki si je s svojo poezijo izborila mesto na polju sodobnega slovenskega pesništva, ki še vedno živi s patino moške, falogocentrične moči. Pri Študentski založbi v Ljubljani, v knjižni zbirki Beletrina, je leta 2000 izšel njen pesniški prvenec Čelo na soncu, ki je bil nagrajen za prvenec na ljubljanskem knjižnem sejmu. S številnimi branji, ki jih organizira Beletrina, dobro promocijo knjige in predvsem s svojimi verzi si je izborila mnogo kotičkov ušes slovenskih in tujih poslušalcev oziroma bralcev. Bila je tudi gostja Dnevov poezije in vina v Medani. Pesnica v pesmi P. S. pravi: »Tako mi ostaja le čelo na soncu, / ki daruje svoje glasove nečemu, / kar ni ne poletje ne zima, in ki strun, / napetih čez kožo, ne ponareja v milijonih.« Prisluhnili smo pesmi Družinska koda.
Maja V idmar, rojena 1961, je pesnica, ki se je z značilno kratko formo pesmi predstavila zadnja v tej oddaji. Svobodna umetnica piše liriko, upoveduje erotična doživetja in razpoloženja. Izdala je naslednje pesniške zbirke: Razdalje telesa (iz leta 1984), Način vezave (iz leta 1988), Ihta smeri (izbor iz leta 1989), Ob vznožju (iz leta 1998). Je soavtorica almanaha Prelivanja iz leta 1991. Tenkočutno in detajlirano drobencljavo pesnjenje drobtinic, ki nosijo težo pomena, je njena stalnica pri ubesedovanju. In čeprav njene besede zvenijo nežno, navsezadnje zabijajo zapike s cinizmom, ironijo in ostrino. Svojo pozicijo izraža v verzih pesmi Osvoboditev: »Od tvojega glasu / polzi / drsolezni plazilec, / morilec moči.« Poslušali smo pesmi Oda, Konkordat in Bor.Sveženj novih lirskih pisarij po Mestu žensk je pripravila Petra Koršič.
Komentarji
komentiraj >>