Italijanski pisec Italo Calvino, ki je z bujnostjo svoje besede zapečatil literaturo 20. stojetja, je ponovno spregovoril v slovenskem jeziku. Roman Baron na drevesu je drugi del triologije Naši predniki in prinaša zgodbo o 12-letnem Cosimu, ki zaradi spora z očetom spleza na drevo. Filozof Mladen Dolar je na to zgodnejše Calvinovo delo pripel parabole in formule, ki presegajo običajno branje tega teksta. Gre za ključe, ki odpirajo vrata v Calvinovo delo in obenem zarišejo korenine duha sodobnega človeka.
Veliki italijanski pisec Italo Calvino, ki je z bujnostjo svoje besede zapečatil postmoderno literaturo 20. stojetja, je ponovno spregovoril v slovenskem jeziku. Roman Baron na drevesu je drugi del triologije Naši predniki in prinaša zgodbo o 12-letnem Cosimu, ki zaradi spora z očetom spleza na drevo. Filozof Mladen Dolar je na to zgodnejše Calvinovo delo pripel parabole in formule, ki presegajo običajno branje tega teksta. Gre za ključe, ki odpirajo vrata v Calvinovo delo in obenem širše zarišejo korenine duha sodobnega človeka. Prav o teh ključih sta se s prevajalko romana, Natašo Kos, pogovarjala minuli četrtek na Italijanskem inštitutu za kulturo.
Zgodba o baronu Cosimu Piovascu di Rondò se začne 15. junija 1767 s prepirom ob kosilu. Mladenič kljub grožnji očeta noče pojesti sumljivo pripravljenih polžev. Dvajset let pred francosko revolucijo Cosimo tako zadnjič sede za mizo. Po prepiru odkoraka v park, spleza na črniko in v krošnjah ostane vse do smrti. Tudi takrat pa se bo osiveli starec z burnim ljubezenskim življenjem, teoretik novega družbenega reda na drevesih, dopisovalec Diderota, Voltaira in Rousseauja, sogovornik ruskega Carja in Napoleona, do pike držal obljube, ki jo je dal očetu. Da se namreč njegova noga nikoli več ne bo dotaknila tal.
Calvino zapiše Barona na drevesu v razkošnem in cvetočem jeziku, polnem poznavanja botanike in razsvetljenske miselnosti. Roman s prišito ironijo in polnostjo fabule brsti pred našimi očmi v napeto zgodbo, ki jo lahko na dušek preberemo v eni noči. Po prepričanju Mladena Dolarja gre za najbolj prepričljivo Calvinovo delo, ki vešče ohranja ravnotežje med lahkotnim in resnim branjem, med vicem in izjemno tragično zgodbo. Slovenski filozof s štirimi premicami, s katerimi vzpostavi interpretacijsko strukturo, vešče prereže podano zgodbo in jo dvigne daleč nad vic in navidezno lahkotnim branjem.
Dolarjev vstop v Calvinovo pisanje se začenja s formulo. Calvino je sam po štirih desetletjih pisanja, ko se je že uveljavil kot najbolj plodovit postmoderni pisatelj, srčiko svoje literature označil kot početje, ki je usmerjeno k „odvzemanju teže“. V obteženem in zateženem svetu, kjer se razsvetljenska zgodba dokončno steče v postmoderno, je literatura polje, kjer se odvzema teža mestom, strukturam, vesolju, jeziku in sami pripovedi. Zgodba Barona na drevesu je tako pripoved odvzemanja teže, kjer se Cosimo naseli v enostavno, a polnopomensko metaforo dreves in krošenj.
Običajni pomeni se v tem trenutku suspendirajo, drevo postane vmesni prostor suspenza, kjer se v krošnjah kreira drugačen pogled na svet tu spodaj. Cosimo iz domačega parka pleza na okoliške krošnje, za kratek čas se preseli tudi v Francijo in živi v turbolentnem svetu prepletenosti dreves. Naseli se v vmesnost med zemljom in nebom, ki se ne dotika nebes, a je še vselej daleč od tal. Mladi baron ni le osamljeni čudak, samotarec in trdoglavec. Njegovo lebdenje v tej posebni transcendeci, v krošnjah nad revolucionarno podobo 18. stoletja, ki stalno bruha upore proti zaprašenemu aristokratskemu sistemu ancient regima, ga pripenja na prebujajočo zgodbo razsvetljenstva.
Ob tem seveda ne gre pozabiti, da je celotni Cosimov upor zanetilo kljubovanje očetu, ki tvori preprosto jedro celotne zgodbe. Dolar to klasično sintagmo »upora proti očetu« razume kot minimalni scenarij celotnega razsvetljenstva, kot njegovo vzmet.
Odnos Cosima do umirajočega aristokratskega sistema pa je tretja teoretična premica, s katero Dolar zareže v roman. Ko Cosimo spleza na drevo in se tako odpove svojemu plemiškemu nazivu, izstopi iz razpadajoče družbe ancient regima. Utabori se v samem osrčju narave in postane enfant souvage. Tako reprezentira pozitivni ideal naravnega človeka, eno od razsvetljenskih fantazem, po katerem hlepijo tedanji intelektualci od Rousseauja naprej. Po drugi strani pa stopi v osrčje kulture, saj pospešeno bere razsvetljence in si z njimi živahno dopisuje. Postane dobri divjak, ki je najbolje možno izobražen. Cosimo torej, tako Dolar, sestopi iz narave v pravo kulturo, v pravo umnost razsvetljenstva. V njem se stikata narava in kultura, ki ju drevesni habitat postavlja v novo vmesnost, kjer njune običajne opredelitve izgubljajo težo.
In s tem slovenski filozof odpre parabolo za stik razsvetljenstva s sodobnim časom, ki ga ta umna revolucija še vedno temeljno določa. Če smo danes še na robu razsvetljenske zgodbe, ki po Adornu in Horkheimerju bistveno izraža dvig uma nad mitom, je Calvino z likom barona na drevesu povedal prav zgodbo mita o razsvetljenstvu. Pove jo kot neko mitološko parabolo, razsvetljenstvu lastno bajko, ki se začenja z gesto upora proti očetu. Cosimo po drugi strani v zrelih letih vodi revolucijo v Italiji, klepeta z vodilnimi revolucionarji in neti upor s kulturnimi ter političnimi posledicami.
Četrta premica preseka Calvinovega romana Dolar umešča v čas nastanka tega dela. Leta 1957 Calvino prelomi svoje aktivno članstvo v Komunistični partiji Italije, ker ta podpre sovjete pri krvavem zatiranju ljudstva na Madžarskem. Ko se Calvino umakne iz aktivnega dela na levici, tudi sam spleza na drevo, sestopi v literaturo in se izvzame iz družbenega dogajanja. Baron je tako emblematska figura Calvinove literature, ker odraža pisateljev razdor z aktualnim pogonom kulture ter obenem prvič na dan postavi navidezno lahkotno zgodbo, ki uteleša vse potenciale postmoderne literature. Za ta kratki roman veljajo vse označbe tega početja: tu se preigravajo številne zgodbe, interkulturalnost, tekstualne mreže, simulakri, fragmentalnost, odsevi in maske. Kot ugotavlja Dolar, se vse bistvene določbe Calvinove literature začenjajo prav v »Baronu«, zato ta ostaja emblematski lik 20. stoletja.
Neskončna zmožnost prepredanja postmodernih zgodb, tako lastna Calvinu in njegovim uspešnicam, se v »Baronu« dodobra začnejo tlakovati. Calvino prav tu, na slemenu tega razdora, zapiše rojstvo postmodernizma iz duha razsvetljenstva, ki daje knjigi ob bralnem užitku vso mogočno ost njegove literature. Calvino tu še išče svojo formulo, svojo analizo zaključuje Dolar, saj Cosimo in njegova drevesa prikazujejo nek srečni trenutek med »že« in »še ne«, ki jo je v kasnejših delih le nadgrajeval in lišpal ter poliral. Upor Cosima je parabola, ki se dogaja v pravem zgodovinskem času, mladi baron pa je prav prvi postmodernist, pravo utelešenje živca dobe.
Danes, ko bi morali bolj pogosto splezati z dreves, je Cosimo prava kontemplativna osvežitev. Pravi transcendentni otok, na katerega velja splezati in se nato spustiti na tla, kjer je teža vse prelahka.
Na drevesih Itala Calvina in Mladena Dolarja je veje lomila Mateja Kurir.
Komentarji
komentiraj >>