...o slovenski tranziciji ali o koncu konsenzualne demokracije...
Slovenska tranzicija: konec konsenzualne demokracije?
V četrtek, 10. marca, je v sklopu predavanj Delavsko-punkerske univerze predaval industrijski sociolog dr. Miroslav Stanojević, redni profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Predavanje z naslovom »Slovenska tranzicija: konec konsenzualne demokracije?« je posvetil zgodovinskemu pregledu najpomembnejših ekonomskih ter političnih procesov v obdobju tranzicije, ki so pripeljali do trenutne krize socialnega partnerstva v Sloveniji.
Stanojević je sprva potegnil vzporednico med obdobjem tranzicije v Sloveniji po 90-ih letih ter pet desetletij trajajočo povojno preobrazbo evropskih družb iz Keynesianizma v obdobje ortodoksne ekonomije. Po 2. svetovni vojni se je v Zahodni Evropi uveljavil Keynesianski režim akumulacije, ki je vključeval socialno državo ter korporativistični sistem pogajanj med delodajalci, delavstvom ter državo.
V povojnem obdobju je bila zaradi močne regulacije trgov delovne sile ter stabilnih mehanizmov socialne države delovna sila v dobršni meri de-komodificirana. Delavski razred je bil v dobri pogajalski poziciji s predstavniki kapitala, saj je imel zastopnike v močnih ter dobro organiziranih sindikatih. V 80-ih letih pa se je v Zahodni Evropi začela postopna dezintegracija mehanizmov socialne države, delovna sila je bila podvržena procesu re-komodifikacije, obenem pa je prišlo do gradualne demontaže korporativističnega sistema socialnih partnerstev.
Podoben proces se je po Stanojeviću odvijal v Sloveniji v obdobju tranzicije iz socialističnega v kapitalistični ekonomski sistem od 90-ih let pa do danes. Proces tranzicije je sovpadel z integracijo Slovenije v Evropsko Unijo ter v sistem evropske monetarne regulacije. Integracija je na makro-ravni potekala sorazmerno hitro in nekonfliktno prav zato, ker je v Sloveniji obstajal močan korporativističen sistem, ki je omogočal, da so se temeljne ekonomske in politične odločitve sprejemale konsenzualno.
Sočasno so ti procesi postopoma ustvarjali vse večja neravnovesja na mikro-ravni oz. na področju vsakdanjega življenja večjega dela populacije. Prihajalo je namreč do sistematičnega omejevanja rasti plač na eni strani ter do intenzifikacije in fleksibilizacije dela na drugi strani.
Po Stanojeviću je dokončna vključitev Slovenije v sistem evropske monetarne regulacije izpostavila ta, že izčrpani konkurenčni obrazec, dodatnim pritiskom, katere je v največji meri občutil predvsem izvozni sektor gospodarstva. Veliki privatizacijski val, ki je bil sprožen po vključitvi v EU, je še poslabšal situacijo. Nato pa je globalna finančna in ekonomska kriza pospešila poglabljanje lokalne ekonomske krize ter v končni instanci prerasla v resno politično krizo.
Ob orisanih problemih je Stanojević poudaril, da v Sloveniji obstajajo konstelacije dejavnikov, ki nedvoumno implicirajo slabitev in demontažo korporativističnih aranžmajev. Prvi med temi je upadajoča moč sindikatov. Zaradi konkurenčnih pritiskov na zunanjih trgih, hitrega spreminjanja struktur zaposlovanja in rasti brezposelnosti se sindikati soočajo s problemom sorazmerno hitrega upada članstva. Njihov strateški odgovor na te okoliščine se je osredotočil na odpiranje do radikalnih zahtev članstva, kar je impliciralo njihovo politično radikalizacijo. Zaradi tega sindikati postajajo nedvoumno bolj zahteven pogajalski partner kot prej. Ključni problem pa je v tem, da se je podobna radikalizacija sočasno pojavila tudi na delodajalski strani.
Zaradi dodatnega pritiska rastoče krize se je aktualna vlada začela izogibati tem težavnim partnerjem in utrujajočem iskanju konsenza. Postopoma se je obračala v smeri unilateralnega oblikovanja javnih politik, kar pa je povzročilo demontažo socialnega dialoga in komplementarno stopnjevanje politične krize v Sloveniji. Na dnevnem redu političnih debat se pojavljata volilni sistem in ustavno definirane veto točke, kar lahko interpretiramo kot napoved omejevanja dosedanjih demokratičnih institucij in procedur. Po Stanojeviću se je za temeljni dejavnik opisanega procesa izkazal eksterni neoliberalni pritisk na Slovensko gospodarstvo, do trenutne politične krize pa je pripeljala nekonsenzualna in unilateralna implementacija tega pritiska s strani aktualne vlade.
Naslednje predavanje Delavsko-punkerske univerze iz cikla »Razredni boj po razrednem boju« bo v četrtek, 17. marca, ko bo filozof Marko Lošonc svoje predavanje posvetil problemu fenomenalnosti ekonomskega polja ter metafori slepote v Marxovi kritiki politične ekonomije.
Poročilo je napisal Sašo Furlan.
Komentarji
komentiraj >>