Petek, 18. 3. 2011
juREm
Jure Matičič recenzira novo samostojno stvaritev Beansa, ene gonilnih sil avant hiphoperjev Antipop Consortium ... (v celoti!)
* Moram priznati, da mi je bil, od vseh treh vokalistov sedaj zopet skupaj sestavljenih Anti Pop Consortium, Beans daleč najljubši. In prav iz tega naslova je bilo še toliko bolj čutiti njegovo odsotnost na koncertu, ki so ga Anti Popovci pred časom odžgali v Kudu Franceta Prešerna. Preprosto je umanjkala njegova globina in odločni flow njegovega rimanja, ki tudi na ploščah, po mojem mnenju, zavzema osrednje mesto. Prav zato se ne gre čuditi, da je prav Beans med svojimi kolegi daleč najbolj ploden, ko govorimo o samostojnih projektih. Zunaj je namreč že njegova četrta samostojna plošča z naslovom End It All, ki jo analiziramo v današnji Tolpi bumov. No, debata o ploščah je takšna, da lahko Beansu tehnično pripišemo okoli šest albumov, ki pa so lahko bodisi inštrumentali bodisi sodelovanja. Prav zato ostanimo pri štirih samostojnih ploščah.
Prvi samostojni dolgometražni album je že kmalu po razpadu konzorcija torej izdal pri angležih Warp, pri katerih je vztrajal še do svoje druge plošče. Sledilo je sodelovanje s Hamidom Drakom in Williamom Parkerjem v okviru založbe Thirsty Ear, ki se je do neke mere spogledovalo z jazzovskimi muzikami, nato pa še tretja samostojna plošča pri lastni založniški hiši Adored and Exploited Records. Moram priznati, da se mi je sodelovanje z Warp zdelo še najbolj na mestu, Beans se je odlično zlil v družbo alternativnih plesnih elektroničarjev in avantgardistov, saj, resnici na ljubo, prav tja sodijo njegove produkcije, ki so bile vedno bližje ekstravagantni elektro estetiki, kot pa običajnim hip-hop muzikam. To je bilo verjetno tudi njegovo daleč najbolj uspešno obdobje, saj Warp poskrbi za res dobro publiciteto, ki si jo sicer zaslužijo vsi Beansovi izdelki. Razlog za slovo od angleške neodvisne velikanke mi je zaenkrat neznan, dejstvo pa ostaja, da se je po nekaj letih Beans znašel v družbi še ene neodvisne velikanke, le da z druge strani velike luže.
Govorimo o založbi Anticom, ki je za hip-hop verjetno pomembnejša kot prej omenjena Warp, le da Beansa vsaj zaenkrat nikakor ne morem vključiti v njen kontekst. Preprosto ne gre, saj fantastični Ballbeam nima skoraj nič skupnega z estetiko založbe, še posebej sedanjo, ki se giblje bolj proti indie-folk-troniki, kot pa kakšnemu resnemu hip-hopu. In Beans JE resni hip-hoper, ki verjetno rima bolje kot vsi Antikonovci, pa naj žlobedrajo ne vem kako hitro in ne vem s kako visokim glasovnim registrom. Beans je preprosto drugačne vrste MC kot Anticonovci. Ampak, da se ne bomo preveč globoko spuščali v ideološke diskurze, se raje posvetimo plošči End It All. Ta je sigurno prelomna, saj je prva, na kateri si je mojster dovolil nekaj gostujočih producentov in vokalistov, predvsem iz vrste založbe Anticon. Na srečo to zvočno še ne pomeni velikega odmika od Beansovega tipičnega zvoka, ki ga konsistentno in sistematično razvija in raziskuje že od plošče Tomorrow Right Now naprej. Producenti niso upali vsiljevati svojega zvoka, ampak so se pač prilagodili temu, kar Beans dela že od nekdaj. Njegove rekonstrukcije zvočnega futurizma z bleščečimi kostumi in spoliranimi sončnimi očali so preprosto preveč čudaške in ekscentrične, da bi se mu spodobilo servirati karkoli, kar ne bi bilo njegovo, ali pa se pod tisto reč ne bi mogel podpisati tudi sam.
Prav v tem smislu je plošča End It All še vedno integralno beansova, kljub temu, da so na njej ritme kovali in sodelovali: Four Tet, Nobody, The Bumps, Tobacco, In Flagranti, Fred Biggot, Clark in ostali. Osebnost je pač osebnost in Beans je ima očitno toliko, da mirno prenese muziko ostalih in jo, še bolj presenetljivo, naredi za svojo. Poleg tega so njegove rimarije solidne kot vedno, njegov vokal prodoren in ravno dovolj globok, da zveni tako, kot da ga prav nič ne more premakniti. In tako to je. Osebno sem s kontinuiteto njegove estetike zadovoljen. Kdo bi sicer lahko potarnal, da se ponavlja in da je vedno podoben temu, kar je naredil že pred leti. Ampak prav temu lahko odgovorimo z argumentom, da se dobrih stvari pač ne spreminja, Beansova muzika pa se ravno dovolj giblje naprej, da vedno znova postane izziv.
pripravil Jure Matičič
Komentarji
komentiraj >>