Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
UPORI V ARABSKEM SVETU IN DILEME MEDNARODNIH POSREDOVANJ (2423 bralcev)
Petek, 18. 3. 2011
Matej Š.



Množični upori in ljudske vstaje proti avtoritarnim represivnim režimom so v letošnjem letu preplavili arabski svet. V nekaterih državah, kot na primer v Tuniziji in v Egiptu, je odločnost in zanos množic razmeroma hitro povzročila padec samodržcev, ki sta bila dolga leta čvrsto na čelu svojih držav. Marsikje pa se protestniki soočajo z močnejšim odporom državnih voditeljev, ki ne skoparijo z brutalnimi ukrepi za svoj obstanek na vladarskih stolčkih.

Oddaja v celoti!

Oddaja v celoti:

Množični upori in ljudske vstaje proti avtoritarnim represivnim režimom so v letošnjem letu preplavili arabski svet. V nekaterih državah, kot na primer v Tuniziji in v Egiptu, je odločnost in zanos množic razmeroma hitro povzročila padec samodržcev, ki sta bila dolga leta čvrsto na čelu svojih držav. Marsikje pa se protestniki soočajo z močnejšim odporom državnih voditeljev, ki ne skoparijo z brutalnimi ukrepi za svoj obstanek na vladarskih stolčkih.

Trenutno je tako največ pozornosti mednarodne javnosti namenjene Libiji, kjer je Moamer Gadafi, po začetnih uspehih njegovih nasprotnikov, krenil v odločno protiofenzivo. Njemu lojalne sile, ki so neprimerno bolje oborožene, izurjene in organizirane kot uporniki, s pomočjo tujih plačancev vse bolj stiskajo obroč okoli upornikov in so že precej blizu dokončni vojaški zmagi. Slednja bi lahko pomenila nevarnost krvavega obračunavanja z nasprotniki režima, ki ga Gadafi in njegovi zavezniki tudi odkrito napovedujejo.

Mednarodna skupnost se je tako znašla pred dilemo. Postaviti se na stran upornikov, ki zahtevajo odhod dolgoletnega avtoritarnega voditelja, ali pa po drugi strani zavzeti nevtralno stališče in se ne vmešavati v notranje zadeve neke države. Ne smemo se slepiti, da kot v vseh podobnih primerih, tudi tukaj na koncu interes velesil prevlada nad humanitarnim aspektom.

Pa vendar je Varnostni svet Združenih narodov sinoči le sprejel resolucijo o Libiji, s katero je uvedel prepoved zračnih preletov nad to državo. Ukrep je v prvi vrsti namenjen nevtraliziranju Gadafijevega letalstva, ki neusmiljeno razbija obrambne linije upornikov. Poleg tega pa resolucija omenja tudi ukrepe za zaščito civilistov, ko bodo ti ogroženi, vendar striktno izključuje kakršnokoli kopensko posredovanje. Glavne pobudnice resolucije so bile Združene države Amerike, Francija in Velika Britanija, medtem ko je kompromisna različica očitno prepričala Rusijo in Kitajsko vsaj v tolikšni meri, da je nista skušali preprečiti z vetom.

Kaj pomeni takojšnja aplikacija resolucije in njene dikcije posredovanja ter kdo je odgovoren za akcijo proti libijskim oblastem, če bodo ogroženi civilisti, smo povprašali strokovnjaka za mednarodne odnose in mednarodno pravo, Milana Brgleza:



Resolucijo pozdravlja slovenski evroposlanec Ivo Vajgl, ki je sicer tudi član odbora Evropskega parlamenta za mediteransko regijo, kjer so se precej ukvarjali z razmerami v Libiji. Vajgl se je vseskozi zavzemal za odločne ukrepe mednarodne skupnosti, s katerimi bi preprečili civilne žrtve in humanitarno katastrofo.



Kako pa Vajgl vidi nadaljnje dogodke, ki sledijo sprejemu resolucije in kakšna konkretna dejanja lahko pričakujemo s strani mednarodne skupnosti?



Libijske vladne sile so med tem že razglasile začasno premirje, saj zračno posredovanje mednarodnih sil očitno vidijo kot realno možnost.

Zijad Bečirović, predstavnik Mednarodnega inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije Ifimes, je kljub vsemu ob sprejemu resolucije skeptičen in ta ukrep ne vidi kot zadosten. Poleg tega pa izpostavlja nenačelno politiko zahodnih velesil, ki je pravzaprav pripeljala do aktualne situacije:



Poleg razprav o morebitnem posredovanju v Libiji, pa smo ta teden že videli primer posredovanja vojaške sile ene države na ozemlju druge države. Gre seveda za namestitev vojakov Savdske Arabije in varnostnih organov Združenih arabskih emiratov na ozemlju Bahrajna. To se je zgodilo na poziv bahrajnske kraljeve družine Al Kalifa, ki se sooča z valom protestom za demokratične spremembe in sprejetje nove ustave.

Vendar je situacija v Bahrajna veliko bolj kompleksna, saj se povezuje z eksplozivno mešanico regionalnega geopolitičnega ravnotežja med sunitskimi in šiitskimi muslimani v regiji. Bahrajnska kraljeva družina namreč pripada sunnitski manjšini, medtem ko večino protestnikov tvorijo šiiti, ki tej majhni zalivski državi predstavljajo okoli 70 odstotkov populacije. Ta napeta razmerja nam je pojasnil Primož Šterbenc, strokovnjak za islam in Bližnji vzhod:



Protestniki na bahrajnskih ulicah sicer odločno nasprotujejo označevanju njihovega upora kot sektaškega in opozarjajo, da niso zgolj šiitsko gibanje in da se v prvi vrsti borijo za dmeokratične spremembe v državi. To je v pogovoru za AlJazeero izpostavil tudi Nabil Radžab, podpredsednik bahrajnskega Centra za človekove pravice:



Šterbenc pri tem dodaja tudi, da religijske ločnice v Bahrajnu potekajo zelo podobno kot socialne in ekonomske in zato ni presenetljivo, da je večina protestnikov šiitov.



Pri tem so zelo pomemben faktor pri dogajanju seveda tudi Združene države Amerike, ki imajo v Bahrajnu zasidrano svojo mornariško enoto. Njihov vpliv v regiji, predvsem na Savdsko Arabijo je velik, tako da si je težko predstavljati, da se intervencija ni zgodila prez njihove vednosti ali celo privoljenja. Verjetno niti ni naključje, da je se je le dan pred vstopom savdskih sil v Bahrajn, ameriški zunanji minister Gates mudil na obisku v tej državi. Tudi za Šterbenca tukaj ni naključij:



Oblasti v Bahrajnu so že dan po prihodu tujih sil ostro nastopile proti protestnikom v središču prestolnice Maname. Represija proti protestnikom in opozicijskim aktivistom se še nadaljuje, žrtve pa so predvsem neoboroženi civilisti in celo zdravstveno osebje. Za Brgleza je tuja intervencija na ozemlju Bahrajna sporna, dogodki, ki temu sledijo, pa nedvomno predstavljajo kršitev mednarodnega prava:



Tako lahko ugotovimo, da občutljivost mednarodne skupnosti za civilne žrtve v primeru oboroženih spopadov sicer obstaja, a vseeno praviloma ostaja podvržena interpretacijam velesil in zato njena implementacija ostaja nekonsistentna.

Arabske upore in odzive mednarodne skupnosti je kultiviral MatejŠ.



Komentarji
komentiraj >>