Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
CoH: IIRON (Emego, 2011) (ponovitev 27.3.2011 ob 00.30) (1565 bralcev)
Nedelja, 20. 3. 2011
goran



Če se nam je že zazdelo, da je množično elektronsko seciranje kitarskih zvokov v zadnjem desetletju izkoristilo ves svoj potencial, pa ruski elektronski ekstremist Ivan Pavlov s svojo novo ploščo spretno ubeži previdljivim klišejem ... (v celoti!)
* Novega albuma ruskega elektronskega ekstremista Ivana Pavlova alias Coh-a sprva nisem nameraval poslušati. Spremni tekst ploščka 'Iiron' je namreč obljubljal album kitarskih manipulacij, kar v elektronskem kontekstu Pavlovu sorodnih ustvarjalcev običajno pomeni plastenje kitarskih signalov. To pa je izraznost, za katero se zdi, da so jo v zadnjem desetletju temeljito izprašali in pravzaprav ne more ponuditi nič več kaj bistveno novega. No, naključje je hotelo, da ploščo 'Iiron' sam pospremim z besedo in ponovno se je potrdilo, da se pavšalna predvidevanja kaj hitro lahko zrušijo na trhlih temeljih. Še toliko raje v primeru samosvojih ustvarjalcev, med katere nedvomno sodi tudi Pavlov. S svojim novim albumom se ne ujame v iztrošeno formo teksturiranja kitarskega šuma, pač pa kitarske vzorce spretno vpne v razgibano paleto preciznih elektronskih zvokov.

Za Pavlova to sicer ni nič novega. Nazadnje se je vzorčenja in ritmičnega seciranja na podoben način lotil v sodelovanju s Cosey Fanni Tutti, v spominu pa se je obdržal tudi njegov koncert v Ljubljani pred kakšnimi tremi leti, na katerem je mojstrsko lovil kontrast med elektronskimi in akustičnimi zvoki. No, tisti, ki Pavlovu sledijo že od njegovih začetkov, se bodo verjetno spomnili njegovega albuma 'Iron' iz leta 2000. Tisti, ki jim spomin seže še dlje pa bodo vedeli povedati, da je Pavlov v osemdesetih, ko je živel še v Rusiji, ropotal v čisto pravih metalskih bendih. Ti dve izkušnji sta sedaj botrovali ploščku 'Iiron', ki v razgibano poslušanje poveže ostanke sovjetskega kitarskega ruženja in subtilnih elektronskih manipulacij. Druženje metalskih in elektronskih prvin ni sicer nič novega. Nenazadnje je plošček 'Iiron' z grafiko opremil Stephen O'Malley, izšel pa je pri založbi Emego pod vodstvom Petra Rehberga. To pa je dvojec za imenom KTL, ki je v zadnjih letih aktiviral tiste drznejše poslušalce, njegovo samosvojo, intenzivno spajanje digitalnega hrupa ter kitarskih rifov in distorzije pa je pred časom odmevalo tudi v Ljubljani. Toda medtem ko dvojec KTL stik med različnima izročiloma išče skozi abstraktno zvočno raziskovanje, Pavlov z albumom 'Iiron' skladbe namesti v oprijemljivejšo formo.

Ogrodje vseh sedmih skladb sloni na kitarskih posnetkih, bodisi folkovsko akustičnih posnetih konec osemdesetih let minulega stoletja ali pa električnih metalskih struženjih, zabeleženih v letu 2009. Teh se Pavlov sicer loti skozi razmeroma konvencionalno metalsko izročilo, toda tega močno razširi s prepoznavnim, zvočno izbrušenim, odsekanim elektronskim ritmiziranjem. Strunanje subtilno barva in širi z digitalnim šumom ter distorzijo, priložnostno pa sled za virom elektronskih in akustičnih zvokov briše tudi v abstraktnejšem plastenju. Manipulacija z zvokom je vselej narekovala Pavlovo estetiko, zato plošček 'Iiron' že s pestro paleto zvočnih domislic obljublja zanimivo poslušanje. Morda na ta račun nekoliko trpi za ekstremnejše elektronske muzike razmeroma konzervativna forma, saj Pavlov nabor ritmov, melodičnih nastavkov in aranžmajev črpa iz preverjenih obrazcev. Skozi prizmo zvedavih, brezkompromisnih elektronskih muzik to morda ni najuspešnejša formula, se pa za izjemno hvaležno izkaže prav v kontekstu ploščka 'Iiron'. Na eni strani smo z njim bogatejši za album, pod katerega bi se najbrž z veseljem podpisal marsikateri elektronsko navdahnjeni black metalec. Na drugi strani pa album, ki bi ga bržkone želel zabeležiti marsikateri elektronski producent z metalskim apetitom. No, poslušalci pa smo bogatejši za žanrsko neobremenjeno ploščo, ki ponuja zanimiv, razgiban in svež posluh.

pripravil Goran Kompoš



Komentarji
komentiraj >>