Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Klossowski, naš bližnjik (3944 bralcev)
Torek, 22. 3. 2011
Robert Bobnič



»Objekt sadizma je nem krog, kjer jezik razvija samega sebe: Sade, ujetnik, svetu ujetih bralcev zanika zmožnost branja. To počne tako učinkovito, da, če se vprašamo komu so bila njegova dela namenjena (in komu so namenjena danes), nam ostane samo en odgovor: nobenemu« (Michel Foucault).

Ob knjigi Pierra Klossowskega Sade, moj bližnjik nam bo vprašanje, kdo je komu bližji, Sade Klossowskemu ali Klossowski Sadu, postalo odvečno, saj oboje tvori tisto zunanjost našega sveta, ki nam je najbolj notranja.









Klossowski, naš bližnjik

Michel Foucault na začetnih straneh eseja Misel zunanjosti, ki, kolikor predstavlja nekakšno vzporedno dimenzijo slavnega dela Besede in reči, toliko mu služi za razgradnjo samo-zavedujočega subjekta, govori o razliki med formulacijo »jaz mislim« in formulacijo »jaz govorim«:
»Misel o misli, celotna tradicija, širša od filozofije, nas je učila, da nas misel vodi do najgloblje notranjosti. Govor o govoru nas vodi skozi literaturo ali po kakšni drugi poti k zunanjosti, kjer govoreči subjekt izgine. Brez dvoma je to razlog, da je zahodna misel tako pozno začela misliti naravo jezika, kakor da bi imela slutnjo nevarnosti, ki ga ta gola izkušnja jezika predstavlja samoumevnosti 'jaz mislim'«.

Dasiravno je utopitev avtonomnega subjekta v naravi oziroma strukturi jezika eno izmed osnovnih določil strukturalistične, poststrukturalistične ali celo postmoderne filozofije, pa Foucault na tem mestu stopi veliko dlje, saj skuša na neki drugi osnovi prispeti do točke, ko se zunanjost misli poistoveti z mislijo zunanjosti:
»Misel, ki stoji zunaj subjektivitete, postavlja njene meje od zunaj, artikulira njen konec, žari njeno razpršitev, v upoštev jemlje samo njeno nepremostljivo odsotnost; in ki obenem stoji na pragu vse pozitivnosti, ne da bi zgrabila njen temelj, marveč da bi ponovno dospela do prostora njenega razprostiranja. [...] [M]isel, ki v razmerju do notranjosti naše filozofske refleksije in pozitivnosti naše vednosti vzpostavlja to, kar bi lahko poimenovali 'misel zunajosti'«.

Misel – ne več zmožnost, izhajajoča iz subjektove notranjosti, marveč nekaj, kar mu vselej prihaja od zunaj, tako da je notranjost samo pregib zunanjosti. Z Deleuzovimi besedami: »Zunanjost ni fiksirana limita, temveč gibajoča se snov, animirana s peristaltičnimi gibanji, gubami in pregibi, ki skupaj tvorijo notranjost: ta gibanja niso nekaj drugačnega od zunanjosti, ampak natanko notranjost te zunanjosti«.

Vendar, kje najti to zunanjost, ki, kakor nadaljuje Deleuze, vseskozi preganja, hkrati pa tudi poganja Foucaultovo misel?
Kje drugje, če ne na robovih volje do resnice, ki od Platona dalje preči resnični diskurz, s tem pa ga čisti vsakršne primesi ter zapira v lastno metafizično realnost.

»Resnični diskurz, ki ga nujnost njegove forme razmejuje od želje in osvobaja oblasti, ne more prepoznati volje do resnice, ki ga preči; in volja do resnice, kakršna se nam vsiljuje že dolgo, je taka, da jo resnica, h kateri teži, lahko le zakriva. Tako se pred našimi očmi pojavi izključno resnica, ki naj bi bila bogastvo, plodnost, blaga sila in lažna univerzalnost«.

Kje drugje, torej, če ne pri avtorjih, katerih mišljenje je bilo, brž, ko je to voljo do resnice izprašalo v njenih temeljih, temeljih zakrite oblasti in želje, potisnjeno na rob velike zgodovine racionalnega umovanja. Skratka, zgodovine uma, katero pot sta v največji meri presekali dve imeni: Markiz de Sade in – seveda - Friedrich Nietzsche.

Nikakor ni naključje, da se delo Pierra Klossowskega, o katerem – čeravno ga omenjamo šele v tem trenutku - že vseskozi govorimo, osredinja natanko okoli teh dveh filozofskih figur. Nikakor pa tudi ni naključje, da se misel obeh omenjenih francoskih filozofov, Foucaulta in Deleuza, prej, kakor okoli tradicije Hegla ali tradicije Freuda, kamor se stvari tako rado tlači, osredinja okoli neke druge tradicije, odzvanjajoče v imenih Georga Batailla [Žorža Batejla], Maurica Blanchota [Maurisa Blanšoja] in Pierra Klossowskega. Skratka, tradicije, ki, kolikor pripada redu filozofije, toliko pripada redu leposlovja, saj jo vseskozi obeležuje nerazločljiva igra med diskurzom resnice in diskurzom fikcije.

Ali kakor v nekem intervjuju govoreč o genealogiji lastne misli pravi Foucault: »Samega sebe ne dojemam kot filozofa. To, kar počnem ni niti filozofija niti ne poskušam drugih odvrniti od filozofije. Najpomembnejši avtorji, ki ne da so oblikovali moje mišljenje, pač pa so mi omogočili, da sem se oddaljil od prejetega univerzitetnega izobraževanja, so bili George Bataille, Friedrich Nietzsche, Maurice Blanchot in Pierre Klossowski, ki pa niso filozofi v institucionalnem smislu te besede«.

Res je sicer, da omenjena imena, z izjemo mladega Nietzscheja, nikoli niso poučevala na kakšni veliki univerzitetni ustanovi, vendar tukaj ne gre enostavno za to, pač pa za to, da so s svojo izkušnjo, ki je izkušnja telesa, razumljenega v Nietzschejanskem pomenu razmerja sil, v tradicijo zahodne misli vnesli vseskozi prisotno, a vendar zastrto, zunanjo dimenzijo.

Še enkrat s Foucaultovimi besedami: »[F]enomenologija skuša ujeti pomen vsakdanje izkušnje, da bi ponovno odkrila smisel, v katerem je subjekt v svoji transcendentalni funkciji odgovoren tako za osnovo te izkušnje kot za njene pomene. Nasprotno pa ima izkušnja pri Nietzscheju, Bataillu in Blanchotu funkcijo izviti subjekta iz sebe, pokazati, da subjekt ni več on sam, da je prignan do svojega uničenja in razkroja. To je projekt desubjektivacije«.

Skratka, gre za filozofijo, ki svojih naporov ne polaga v gradnjo kakšnega trdnega filozofskega sistema, temveč za filozofijo kot izkušnjo, izkušnjo, ki ukinja razliko med subjektom in objektom, resnico in fikcijo, mislijo in življenjem, pri tem pa proti lastni razgradnji drvi z namenom, da se znova in znova izgrajuje v doslej nepoznane kompozicije.

Vse omenjene tematike, ki jih kasneje razvijata Foucault in Deleuze, so lahko v takšni ali drugačni obliki prisotne že v Klossowskovi reanimaciji Sadove misli, naslovljene Sade, moj bližnjik, datirane na leto 1947. Še bolj pa seveda v odličnem delu Nietzsche, začarani krog, ki ga, mimogrede, izda leta 1969, torej sedem let po sila pomembni Deleuzovi stvaritvi Nietzsche in filozofija. V tem smislu je jasno, da ime Klossowskega, ki je hkrati tudi ime pisatelja in ime slikarja, predstavlja eno izmed najpomembnejših filozofskih diskurzov zgodnjega 20. stoletja.

Poskusimo torej z izkušanjem bližine misli Pierra Klossowskega, kakor se kaže v spisu Sade, moj bližnjik, ki ga je lansko leto kot prvi prevod kakršnegakoli Klossowskega dela v slovenski jezik izdala koprska založba Hyperion. Klossowski svojo študijo, ki je zasnovana na razdelavi dejstva, da Sade svojo sadistično izkušnjo izraža v pisanju, prične z zoperstavitvijo »filozofa poštenjaka« in »hudobnega filozofa«: »Filozof poštenjak se ponaša z dejstvom mišljenja kot edino veljavno dejavnostjo svojega bitja. Hudobnež, ki filozofira, ne pripisuje misli nobene vrednosti razen te, da spodbuja dejavnost najmočnejše strasti; ta je v poštenjakovih očeh zmeraj samo pomanjkanje biti. Toda če je največja hudobija v preoblačenju svoje strasti v misel, hudobnež v poštenjakovi misli vidi zmeraj le preobleko nemočne strasti«.

Iz mesta hudobnega filozofa, v kolikor ga vzamemo zares, se nam tako zastavljajo ontološka vprašanja o razmerju med afektom in umom, izkušnjo in diskurzom ter med univerzalnostjo in partikularnostjo. Univerzalno, na katerem temelji samo dejanje pisanja kot takega, se v Sadovem času kaže v logično strukturirani govorici klasičnega izročila.
»Ta se, če govorimo fiziološko, izraža s podrejenostjo življenjskih funkcij, s podrejenostjo, ki zagotavlja ohranitev in širjenje vrste. Potreba, da bi se reproduciral in se nadaljeval, ki poganja vsakega posameznika, ustreza potrebi po reprodukciji in nadaljevanju samega sebe z govorico«.

V to splošnost, razumljeno v skladu z načelom univerzalnega razuma, skuša Sade s svojim diskurzom vnesti protisplošnost, temelječo na posebnosti sprevrženosti. Vendar, da ne bo pomote, Sade realnosti univerzalnega razuma, ki je tukaj že opran božje legitimnosti, ne zoperstavlja neke druge realnosti, realnosti čutnosti, ki bi bila od njega na kakršenkoli način ločena, temveč sprevrženo čutnost, kot zunanje razumu, postavi kot tisto, kar je temu razumu hkrati tudi najbolj notranje. Poslušajmo malce daljši navedek, ki poleg eksplikacije povedanega, napotuje tudi k temeljni zagati Sadove izkušnje:
»Čutno je pri Sadu opisano samo v obliki nagnenja k delovanju. Iz njegovega opisa Sade postopoma preide k nravstveni razlagi dejanja. Tako vzpostavi med sprevrženim načinom mišljenja in sprevrženim načinom delovanja dvojno razmerje, ki ga izraz njegove lastne notranjosti vzdržuje po eni strani z zunanjostjo iztirjenega dejanja, po drugi strani pa z zunanjostjo normativnega razuma. Tako se more razlikovanje med premišljenim sadizmom in nepremišljenim dejanjem zmeraj udejanjiti samo s posredovanjem normativnega razuma. Tako nastane nerazdružljiva celota, v kateri se čutno (ali izkušnja, lastna Sadu) prikrije, tako da mora diskurz upravičiti dejanje«.

Sade, v kolikor ostaja ujetnik govorice in v kolikor njegovi junaki svoja sadistična dejanja utemeljujejo z govorico, katere merila kršijo, izpostavlja proti-splošnost razuma, privedenega do mesta, ko ta razum sam nastopa v prid posebnemu primeru anomalije. Vendar pa sadistični subjekt, vznikajoč na mestu te anomalije, še vedno ostaja pripet na diskurz, ki ga hoče prestopiti. Morda se ta notranja razsežnost univerzalnega razuma, ki je vselej odrejena na zunanjost, še najbolje pokaže v osrednjem dogodku moderne politične realnosti – francoski revoluciji.

Francoska revolucija, okronana z usmrtivijo kralja, po Klossowskem namreč nastane, ko se služabnik, torej ljudstvo, upre gospodarjem, ki so ubili Boga, s tem pa samega sebe polije s krvjo in sokrivdo:
»Toda, ali bi uporniški sužnji, ki so z umorom zoper svoje gospodarje postali krivi za upor svojih gospodarjev zoper Boga, da bi oni sami postali gospodarji, sploh mogli pričakovati zase, da ustanovijo skupnost nedolžnih?«

Sade, katerega pisanje lahko razumemo le iz razpoke, ki ga odpre dogodek smrti kralja kot simulakra smrti boga, in ki po Klossowskem nase privzame vso virtualno zločinskost revolucije, kakopak odgovarja:
»Ne.« »Ko ste se uprli zoper nepostavnost, ste samo odgovorili z nepostavnostjo, ker ste umorili svoje gospodarje, kakor so vaši gospodarji umorili Boga v svoji zavesti. Pravičnost za vas, razen če se ne vrnete v suženjstvo, pravičnost za vas, in vi ste za to ponudili krvave dokaze, more biti samo v skupnem udejanjanju individualne nepostavnosti. Kako se boste sklicevali če že ne na Boga, pa vsaj na enakost, ki bi vam zagotovila mirno uživanje koristi vstaje? Vse, česar se boste odslej lotili, bo zaznamovano z umorom.«

Zločin v svoji čisti obliki, ki ga poveličuje sadizem, se tako pokaže kot notranji element modernega političnega reda. Skratka, kot tisto, kar je vseskozi prisotno na način njegove odsotnosti oziroma na način prisotnosti kot gole možnosti. To pa hkrati pomeni, da so institucionalne sile, ki so osnovane kot režim zajezitve tega zla, od njega tudi odvisne. Zato je edino, kar lahko Sade predlaga, to, da se Zlo prižene do njegovih skrajnih meja; da je Revolucija le Monarhija v stalnem vstajništvu, v nenehnem gibanju, ki teži k lastnem uničenju.
»Ta možnost zla, ki nikoli ne izbruhne, vendar pa bi moglo izbruhniti vsak trenutek, je Sada stalno vznemirjala; torej je potrebno, da zlo izbruhne enkrat za vselej, potrebno je, da se ljuljka hitro zaseje in namnoži, da bi jo duh izruval in uničil. Z eno besedo, treba je doseči, da zlo enkrat za vselej zavlada v svetu, da bi se samo uničilo in da bi Sadov duh končno našel svoj mir«.

Ne gre se torej čuditi, da je za Sada, če hoče z utemeljevanjem sadizma v govorici porušiti avtonomijo razuma, ateizem, utemeljen v taisti govorici, le spreobrnjeni monoteizem. Smrt boga, kakor je v največji meri pokazal Nietzsche, namreč pomeni triumf tega, kar sam Nietzsche poimenuje asketski ideal, ki transcendenco iz Boga prestavi na Subjekta, pri tem pa ohranja metafizično dvojnost resničnega in navideznega sveta. A vendar, kje je porok tovrstne, po Nietzscheju temeljne zmote dolge zgodovine metafizičnega mišljenja? Nikjer drugje kot v govorici:
»Zares še nobena stvar do zdaj ni imela naivnejše preprečevalne moči kot zmota o biti, kakor so jo na primer formulirali eleati: saj ima vendar na svoji strani vsako besedo, vsak stavek, ki ga izgovorimo!«

»Bojim se«, nadaljuje Nietzsche, »da se ne bomo otresli boga, ker še verjamemo v slovnico.«

Natanko Sade je bil torej tisti, ki je hotel ateizem otresti vsakršnega vnaprejšnjega normativnega razuma, podedovanega iz pojma Boga. V tem smislu je pomembna njegova kritika starega libertinskega razuzdanca, ki svoj užitek, užitek v Zlu, ki ga prizadaja svojemu bližnjiku, še vedno izpeljuje iz negativnega odnosa do Boga.
»Tako je zavesti libertinskega razuzdanca všeč, da sicer nravstvene kategorije preobrne, vendar ostane na njihovem področju, katerega ateistična zavest razkrinka kot področje, ki ga je ustvaril slabotnež. Toda iz potrebe po primerjavi močni sam opravi proces zoper svojo moč. Ko srečni človek primerja svoj položaj s položajem nesrečnika, se usodno primerja z njim. Ko muči predmet svojega poželenja, da bi užival v njegovi bolečini, si razuzdanec predstavlja lastno bolečino, in ko si tako predstavlja svoje lastno mučenje, si predstavlja tudi svojo lastno kazen.«

Da bi se izvil iz tovrstnega primeža, mora Sade ustvariti drugačno podobo razuzdanosti, ki temelji na ateistični filozofiji Narave. Tako privzame materialistično razlago, ki priznava obstoj snovi v stanju nenehnega gibanja, kot vsesplošnega nosilca delovanja brez posredovanja Boga, ki pa mu pomeni prikaz tega, da živi posameznik v nenehnem gibanju, gibanju uničenja in razkroja. Vendar Sade to logiko prižene do mesta, ko jo skuša otresti tudi vsakršnih nravstvenih kategorij, vključno s pojmom zla:
»Propad, gnitje, razkroj, izčrpanje in izničenje; to so vidiki življenja, ki imajo za Sada tako nravstven kakor tudi fizični pomen. Torej je resnično samo gibanje: ustvarjenine predstavljajo samo spreminjajoče se faze«.

In kaj je potemtakem človek? Nič drugega kot ena izmed takšnih ustvarjenin, ki, s tem, ko uprizarja to, kar imenujemo zločin, le izpolnjuje možnost lastnega propada – možnost, ki je vpisana že v njegovo stvaritev. Vendar pa zakon tega večnega gibanja za sadistično zavest predstavlja nek temeljni problem, saj zastira pot do čistega uničenja. Narava, katere moč je v sili ustvarjanja in uničevanja, se lahko svoji najdejavnejši moči, ki tiči v tem, da bi uničila samo sebe, le asimptotično približuje – v sočasnosti k njej teži in se ji že odpoveduje.

Povedali smo že, da je stara libertinska razuzdanost v odnosu do svojega objekta trpinčenja ljubezen do bližnjika le dialektično zaobrnila v sovraštvo do drugega, s tem pa v razmerju do svojega objekta vseskozi ostajala v razmerju odvistnosti. Kako naj se torej sadovska zavest odpove svojemu predmetu, na katerem edinole lahko izvršuje nasilje, da bi sprejela tisto, k čemur teži, to je uničevanje v vsej svoji čistosti?

Kako, če ne tako, da se ne odpove samo drugemu, marveč tudi samemu sebi.
»Sade se namreč ne more omejiti na to, da zanika obstoj osebnega Boga, počela odgovornega jaza, poroka za njegovo lastništvo in njegovo skrivnost; spopade se tudi s slednjo. Prav kakor smo videli, da se spopade z ohranitvijo in množenjem vrste, mora hkrati postaviti pod vprašaj celo normativno načelo individuacije, da bi pustil prosto pot razkrajalnim silam, ki jih je opisal, namreč sprevrženostim, anomalijam, torej temu, da se v individuu pojavlja čutna mnogoobličnost, na račun katere se je v bitjih udejanjila zavestna individuacija«.

Zavest, duša, individuum in subjekt so za Sada samo različne strukture, ki jih prizadane koncentracija istih nagonskih sil. »Pod pritiskom institucionalnega sveta morejo izdelati strukturo organa zastraševanja, pod notranjim pritiskom teh sil pa tudi strukturo organa spodkopavanja, in vse to takoj«. S tem se Sade zaveda, da transgresija, ki jo pojmuje kot golo zmožnost prestopiti meje tistega, kar obstaja, redu ni zunanja, marveč notranja, saj ga vedno znova utrjuje. Zato se lahko stalno prestopništvo ohrani ne na polju užitka, saj prestop vendarle obljublja užitek, temveč skozi apatično gesto stalnega ponavljanja.

»Odprava čutnega mora hkrati preprečiti vrnitev nravstvene zavesti; toda, ko preprečuje njeno vrnitev, ta askeza, kot se zdi, izkorenini razlog za prestop: sodomitsko dejanje (ki je ključni znak vsake sprevrženosti) ima pomenljivo vrednost samo, kolikor je zavesten prestop meril, ki jih predstavlja zavest. Na tak način iskani izstop iz sebe praktično ustreza temu, da misel razgradi zavest subjekta. Misel mora spet vzpostaviti prvotno različico nagonskih sil, ki jo je subjektova zavest preobrnila. Za učenca, ki prakticira ta nauk [...], je pošastnost področje tega zunaj sebe – zunaj zavesti, kjer se bo mogla pošast ohraniti samo s ponavljanjem istega dejanja«.

Mar ni potemtakem dejstvo, da Sade dejanje sprevrženosti, ki terja ponavljanje, ponavlja znotraj govorice same, ko je torej ponavljanje le opisno ponavljanje ponovljenega dejanja, že dejstvo, da se ne ponavlja nič drugega kot govorica sama?

Tudi zato za Foucaulta objekt sadizma ni drugi, njegovo telo ali suverenost, marveč vse, kar bi lahko bilo povedano.
»Še več, objekt sadizma je nem krog, kjer jezik razvija samega sebe: Sade, ujetnik, svetu ujetih bralcev zanika zmožnost branja. To počne tako učinkovito, da, če se vprašamo komu so bila njegova dela namenjena (in komu so namenjena danes), nam ostane samo en odgovor: nobenemu«.

Digresije, ki smo jih izpeljali iz kompleksne misli Pierra Klossowskega - in pravzaprav gre res samo za digresije – nemara napotujejo na podoben sklep, a vendar gre za sklep, ki v tem, ko navidezno odtegne občinstvo, poudari le to, da smo beroči ali neberoči vselej že ujetniki njegove misli. S tem pa je tudi vprašanje, kdo je komu bližji, Sade Klossowskemu ali Klossowski nam, odveč, saj oboje tvori tisto zunanjost, ki nam je najbolj notranja.

Drage poslušalke in poslušalci, to bi bilo tudi vse v nocojšnji Teoremi. Nad vama je vršil sadizem Robert Bobnič.


Komentarji
komentiraj >>