Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
EKE: Live At The BIM (Red Note, 2010) (1929 bralcev)
Sreda, 23. 3. 2011
Žiga Pucelj



Razpon improvizacij nizozemskega tria EKE je velik. Sega od zelo freejazzovsko nagnjenih pasažiranj do tišini predanih raziskovanj odzvanjanj in zvočnih tekstur. Pogosto nas nabrišejo s kako brnečo bombo ali preprosto za trenutek povsem nestanovitno zasvingajo. Priča smo seveda živemu posnetku, nastalemu v amsterdamskem Bimhuisu. (v celoti!)
* V zvezi z mednarodno zasedbo EKE sta za nagovorjeno poslušalstvo gotovo najbolj aktualni informaciji slovenska koncertna datuma v izteku meseca marca, prvič na festivalu keltika v Cerknem in drugič v metelkovski Menzi pri Koritu. Tu predstavljena plošča pa bo v najboljšem primeru približek obetajoči se živi izkušnji.

EKE se namreč posvečajo svobodni improvizaciji. Kolikor se ta izjava znotraj odnosa diskografske izdaje in koncertnega doživetja morda zdi že kar banalna, je ob večini ne-davnih izdaj posnetkov bolj ali manj akustične improvizacije te vrste skorajda nepogrešljiva. No, ali pa vsaj v kolikor imam kot recenzent plošče priložnost zainteresiranemu poslušalcu z vsem navdušenjem prišepniti v uho, da nas verjetno čakata dva super koncerta.

Dinamični razpon improvizacij EKE je velik. Segajo od zelo freejazzovsko nagnjenih pasažiranj do tišini predanih raziskovanj odzvanjanj in zvočnih tekstur. Pogosto nas nabrišejo s kako brnečo bombo ali preprosto za trenutek povsem nestanovitno zasvingajo. Priča smo seveda živemu posnetku, nastalemu v amsterdamskem Bimhuisu, kar je za slušno izkušnjo plošče precej očitno dejstvo. Na neki način slišimo postavljene mikrofone kot drugačen medij posredovanja, kot sredstva prevajanja zvočnih informacij v delno odtujen jezik, namreč jezik, ki za predstavljeno zvočnost ni zares ustrezen. Ta se ob aktualnih elektro-akustičnih sorodnikih znotraj sodobnih improviziranih muzik pogosteje izkaže kot učinkovitejši, verjetno že zaradi samih lastnosti izvorov zvočne materije. Tu pa smo priča zvočnemu dokumentu, ki svojo funkcijo morda najbolje izkazuje kot skica, namenjena umetniku samemu, kot sredstvo umetnikove samorefleksije, ne v smislu formalne nepopolnosti, temveč v smislu dejanskih vsebinskih mankov, ko je poslušalcu marsikaj “prihranjeno”.

Seveda pa je zasedba glasbenikov za svojimi orodji dovolj izdelana tako skupinsko kot individualno, da še taka količina mojih pritožb niti od daleč ne namiguje na izpraznjenost vse vrednosti posnetkov, katerim bomo priča v naslednje tri četrt ure. Najzanimivejši je ojačan clavichord, ker stoji kot gotovo najunikatnejši specifični zvočni gibalec benda, sicer zgodnji tipkast inštrument poznega srednjega veka. Za njim sedi Oscar Jan Hoogland, ki zelo pogosto posega v notranjost tega danes redkega glasbila in ga preparira. V momentih, ko se zvok zasedbe združuje okoli rezultatov teh izzvenevanj, se plošča zares izkaže kot tudi zvočno zelo zadovoljiv dokument. V živo bo pogled na “rezidenta strunarja” verjetno tisti najbolj mamljiv, saj so njegove izvedbe tiste, ki radovednemu ob EKE sprožajo največ vprašanj. Tudi prispevek brazilskega pihalca Yeda Gibsona je po svoje drugačen v raziskovanju pogosto počenega zvoka, pihanja na meji kontrole in pridušenih tipanj. Njegovo, na vtis skoraj nerodno okrnjeno fraziranje, se suvereno prekopicuje skozi scenosled in nedvomno uigrano s celoto dober del časa dominira ospredje zvočnega spektra. Suvereno pa se skozi prš v razsuto ritmiko spušča tudi Gerri Jäger, nizozemski bobnar, ki smo ga v Ljubljani že poslušali skozi prizme zasedb Brown vs. Brown in Knalpot. Gerri se je pri nas že izkazal kot zelo mehak in gibek tolkalec, ta njegova lastnost pa bo v improvizirani in slušeči odrski igri EKE gotovo sijala še bolj kot ob navedenih zasedbah.

EKE torej gre poslušati. Še najbolje v živo. Zanimivo bo opazovati zev med dokumentacijo, ki ji bomo prisluhnili danes, in koncerti, ki sledijo. Ravno ob zadnji seriji improviziranih koncertov ene stalne zasedbe, ki smo ji imeli nedavno možnost prisluhniti na različnih ljubljanskih prizoriščih, seriji koncertov zasedbe Chip Shop Music, smo lahko videli potencial tovrstne glasbe za edinstvene nastope. Tudi prihajajoči posnetki izražajo to edinstvenost, seveda z zgoraj naštetimi opombami. Vendar pa je plošča Live at the BIM eden tistih kamnov nekega dogajanja na glasbenem področju, ki prej orientira kot obrača hrbet in ki med drugim tudi pokaže, da domači improvizatorji, katerih koncertov se imam sam v zadnjem obdobju priložnost precej redno udeleževati, sledijo aktualnim tokovom in da tudi oni ponujajo svežino in posluh.

pripravil Žiga Pucelj


Komentarji
komentiraj >>