Ponedeljek, 21. 3. 2011
Nina in Andrej
Prav lepo pozdravljeni v novi Temni zvezdi, kjer vam bomo nocoj predstavili program »13. Festivala dokumentarnega filma«, Andrej Tomažin pa je za vas nanizal vtise in posnetke, ki jih je tako rekoč porodila »Kinotekina« projekcija dokumentarnega filma z naslovom »Naš bližnjik Pasolini« Giuseppe-ja Bertolucci-ja ter pogovor v »Kinodvoru«, na katerem so se o Pasoliniju ter njegovih literarnih delih pomenkovali Miklavž Komelj, Majda Širca, Andrej Medved in Denis Valič.
V celoti!
Prav lepo pozdravljeni v novi Temni zvezdi, kjer vam bomo nocoj predstavili program »13. Festivala dokumentarnega filma«, ki se bo med triindvajsetim in tridesetim marcem odvijal v »Cankarjevem domu« ter »Kinodvoru«. A če se bomo sprva smukali po programskem listu letošnje festivalsko-dokumentaristične bere, bo v drugem delu današnje temnozvezdne edicije v prvi radijski plan postavljen prispevek Andreja Tomažina, ki bi ga lahko označili za pasolinijevsko obarvano radijsko druženje. Andrej je namreč za vas nanizal vtise in posnetke, ki jih je tako rekoč porodila »Kinotekina« projekcija dokumentarnega filma z naslovom »Naš bližnjik Pasolini«, Giuseppe-ja Bertoluccija - slednjega smo si minuli teden lahko sploh prvič ogledali v Sloveniji - ter pogovor v »Kinodvoru«, na katerem so se o Pasoliniju ter njegovih literarnih delih pomenkovali Miklavž Komelj, Majda Širca, Andrej Medved in Denis Valič.
Letošnji »Festival dokumentarnega filma« bi lahko – sklicujoč se na Simona Popka, programskega direktorja – označili za festival, ki v svoje osrčje postavlja filmsko tematiziranje diktatur: bodisi skozi filmsko-dokumentaristično razgradnjo diktatorjev in njihovih t.i. mitov osebnosti bodisi skozi analizo struktur diktatur, pri čemer pa festival sam pojem diktature raziskuje v njegovih mnogoterih odtenkih strukturne razsežnosti.
Sicer letošnji festival še naprej nadaljuje s sklopi, ki jih je nekako začrtal že pred dvema letoma. Edina razlika v primerjavi z lanskim festivalom – poleg drugih filmskih naslovov seveda – je ta, da letos ni samostojne sekcije »Retrospektiva«, v kateri smo si lani na primer lahko ogledali bosansko-hercegovske dokumentarne filme.
Kaj nam torej prinaša letošnja dokumentaristična bera, ki šteje dvaindvajset filmov, in kakšen je festivalov organigram? Festival sestavljajo štiri sekcije: t.i. tekmovalni sklop, ki ga pregovorno uokvirja tematika človekovih pravic, v sodelovanju z »Amnesty International«. Sledijo še »Intimni portreti«, »Miti, ikone, mediji« ter »Aktualni, družbeno-kritični«. Poleg predstavljenih sekcij oziroma osrednjega programa bo – kot vselej – potekal še spremljevalni program, na katerem se bosta zvrstili »Okrogla miza »Amnesty International« z naslovom »Vrtinec orožja, spolnega nasilja in napadov v »Demokratični republiki Kongo« in pa »Media seminar« na temo pitchinga dokumentarnih filmov, ki ga bosta vodila stara znanca, Lenna Pasanen in Stefano Tealdi.
Podrobneje o festivalsko-programskem menuju, začenši s tekmovalno sekcijo, pa Simon Popek:
V sekciji »Intimni portreti« se bo zvrstilo pet filmov, pri čemer je po Popkovih besedah v zadnje pol leta morda medijsko še najbolj izpostavljen dokumentarec »El sicario: Soba 164«, v katerem gre za:
V pravkar slišanem posnetku ste med drugim lahko ujeli tudi informacijo o češki režiserki Heleni Treštikovi, ki je posnela tenkočuten dokumentarec o Katki, ki se bori s heroinsko odvisnostjo. Kaj pa je o svoji etično-ustvarjalni maksimi, predvsem pa o razumevanju filmskega medija povedala režiserka sama, in sicer v enem od svojih intervjujev, dosegljivem sicer na spletnem kanalu »Youtube«:
To je bila torej Helena Treštikova, ki jo sicer poznamo kot avtorico desetih epizod iz serije »Ženske na robu novega tisočletja, svojim filmsko-dokumentarističnim odstiranjem pa nadeva zlasti auro intimnega portretiranja ljudi z družbenega roba, vselej z na široko odprtimi vrati v realnost skorajda že rentgenskega pripovedovanja življenjskih zgodb v središče postavljenega sočloveka.
Več o filmih iz sekcij »Miti, ikone, mediji ter aktualni, družbenokritični Simon Popek, pri čemer je še posebno potrebno izpostaviti:
V letu hip hopa je sicer tudi edini predstavnik domače produkcije na danes predstavljanem festivalu. Več o danem avtorskem dokumentarcu – gre za formo, ki jo sicer na festivalu tudi iščejo, pri čemer jih torej zanima lasten avtorsko - dokumentaristični izraz, ki presega televizijski dokumentaristični tip - nam bo povedal njegov režiser, Boris Petkovič:
S predstavitvijo omenjenega filma smo počasi prišli tudi do konca prve polovice današnje oddaje. Sledi še prispevek Andreja Tomažina, ki se spričo njegove tematike, kratke recenzije Bertoluccijevega dokumentarca o snemanju Pasolinijevega Salója, navezuje na današnjo osrednjo podstat oddaje, dokumentarnega filma.
---
»Naš bližnjik Pasolini« je dokumentarni film o snemanju Salója, Pasolinijevega zadnjega filma. Vanj je vkorporiran intervju z znamenitim režiserjem, ki govori o vzgibih in idejah tega filma, pri čemer pa gre pravzaprav za montažo že dolgo obstoječega gradiva v enkraten filmski zapis. To je storil Giuseppe Bertolucci, ki zaradi bratovega rojstnega dneva – brat je Bernardo – prejšnjo sredo ni mogel prisostvovati predvajanju v »Kinoteki«. Film prikazuje Pasolinija v njegovi izraziti protidružbeni drži, protikonzumerizmu, ki ga napada z vseh strani. Lucidne misli se dotaknejo tudi seksualne revolucije, ki jo razume kot svobodo, ki je posamezniku dana in s tem pravzaprav ni več svoboda v svojem prvotnem pomenu besede, saj je prevzeta od nekoga drugega.
Za omenjenim dokumentarcem se je v »Kinodvoru« odvijal še pogovor o prevodu zadnje Pasolinijeve knjige »Nafta«. Pogovarjali so se pod moderatorstvom Denisa Valiča:
Beseda je torej tekla o povezavah literature in filma na primeru Nafte in Salója, več o tem pa bomo slišali povedati Miklavža Komelja:
Majda Širca je razpravljala o upanju in neupanju Piera Paola Pasolinija:
Mnenja, ki so bila nizana docela sporadično, fragmentarno in predvsem v navezavi Širce in Komelja, so bila vsekakor zanimiva in povedna, a vendarle bi si želeli le nekoliko bolj premočrtne rdeče niti.
Ta vsebinsko težek, uro in pol dolg ekskurz v Pasolinijevo življenje in delo je zaključil Medved z dvajset minut dolgim branjem teksta o Salóju, ob katerem smo dobili občutek, da je edini, ki ga tekst zanima, njegov bralec. Iz občinstva so prihajali vzdihi negodovanja in tudi moderator je poskusil prekiniti tok Medvedovih besed. A Medved se kar ni in ni dal. A pustimo sedaj to. Ko so bila na vrsti vprašanja, je vstopil na sceno Diego Menendes:
V različnih pogledih na obravnavano se je večer zaključil in pustil poslušalcu, da se rajši spomni dokumentarca o Pasoliniju in njegove lucidne, a trpke kritike družbe, ki jo je vzpostavil v filmu »Saló ali 120 dni Sodome« iz leta '75.
Vtise o dogodkih, posvečenih Pasoliniju, je za vas nabiral Andrej Tomažin.
---
Za danes bi bilo to počasi vse. Hvala, ker ste bili z nami in se ponovno slišimo čez štirinajst dni, ko bomo med drugim spregovorili o Mayi Deren. K premišljevanju o njenem delu nas je sicer vzpodbudil ogled njenih dveh filmov, »At Land« in »Meshes of the Afternoon«, ki smo si ju ob spremljavi Sebastiana Tramontana lahko ogledali desetega marca v »Španskih borcih«.
Današnjo oddajo sva pripravila Nina Cvar in Andrej Tomažin, izjemoma jo je prebral Jaka, za tehnično realizacijo pa je poskrbel Sreč.
Komentarji
komentiraj >>