Četrtek, 24. 3. 2011
katjapr
Švedska indie ljubljenka Lykke Li se po treh letih nastopanja in ustvarjalnega premora predstavlja z drugim albumom Wounded Rhymes. (v celoti!)
* Švedska indie ljubljenka Lykke Li se po treh letih nastopanja in rahlega ustvarjalnega premora predstavlja z drugim albumom Wounded Rhymes. O švedskem valu glasbenikov, ki je le nekaj let nazaj začel pozitivno pustošiti po svetovni indie pop sceni, smo na naši frekvenci že govorili in ugibali o vzrokih za tovrstno produktivnost ter odobravajočo recepcijo. Lykke Li, ena izmed tistih, ki jim je uspelo, je s prvo ploščo, spevnih in všečnih samoizpovednih komadov, zbranih pod imenom Youth Novels, iz dnevne sobe prišla na velike odre.
Ujela je pravi trenutek za svoj prvi album in postala srčkana Švedinja s prepoznavnim osebnim stilom, takim, ki si ga mnogi bandi želijo ali pa ga imajo, da lahko z njim zakrijejo glasbeno ubornost in nedomišljenost, ki so je sicer vešči. Lijeva sicer ne sodi med tovrstne posameznike, saj je nedvomno talentirana glasbenica, je pa sama izrazila neko določeno mero nelagodja ob determinirajočih opisih nje in njene glasbe.
Z drugim albumom Wounded rhymes sem tako pričakovala določen glasbeni in lirični odklon od prve plošče, a ga le delno tudi dobila. Tudi na nocoj predstavljenem albumu je ohranila veliko mero artističnosti in zadržanosti do prevelikih aranžerskih zapletanj in superiornega dokazovanja višje stopnje glasbenega razumevanja in konceptualnosti, ki mladim glasbenikom velikokrat prej škoduje kot koristi. Ne, Lykke Li je, kar se glasbenih kompozicij tiče, zgolj nadgradila svoje prejšnje stvaritve. Spogledovanje s tribalnimi melodičnimi ritmi in ulovljivimi melodijami jo je pripeljalo do dokaj razgibanega, a hkrati koherentnega albuma, ki s poslušalcu prijazno dolžino ponuja prijetno delovno zvočno kuliso, hkrati pa jo presega.
Glede samega liričnega izrazja pa vam ni treba biti literarni komparativist, da vam hitro postane jasno, da gre v primeru albuma Wounded Rhymes prej kot za kakršen koli omembe vreden presežek bolj za precej infantilne najstniške poskuse pisarjenja pesmi, kjer trpeči subjekt v svoje pesmi neustrašno preliva tleča, z melanholijo ozaljšana čustva. Lahko pa na vse skupaj gledamo kot na posmeh banalnosti s tem, da se jo še bolj zbanalizira. Na plošči Wounded Rhymes je pravzaprav vse zelo enostavno: malo trpljenja, malo veselja, malo stereotipnih izlivov ljubezni in spet malo trpljenja pa nekaj ugotovitev, kaj vse bi lahko počela oz. kam vse bi lahko šla s svojim fantom.
A po nekajkratnem poslušanju vsa ta medla lirična poslaga nekako izgine in ostanejo le prijeten in čedalje močneje barvan vokal in prav konkretno zasvojljive melodije.Iz tega, kako je Lykke Li zastavila svojo glasbeno pot do zdaj, lahko upravičeno pričakujemo njen glasbeno evolucijski napredek.
pripravila Katja Preša
Komentarji
komentiraj >>