Odstop evropskega poslanca Zorana Thalerja, odstranitev državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade Andreja Horvata iz opravljanje nalog v okviru državnega razvojnega programa Pomurje 2015 in sedmi poskus za uzakonitev nezdružljivosti poslanske funkcije z župansko in podžupansko vendarle imajo neko skupno izhodišče. To je, kako nizko je pravzaprav na tej strani danes sicer prav prešerno sončnih Alp padel ugled korporativno koruptivnega političnega poklica ...
Odstop evropskega poslanca Zorana Thalerja, odstranitev državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade Andreja Horvata iz opravljanje nalog v okviru državnega razvojnega programa Pomurje 2015 in sedmi poskus za uzakonitev nezdružljivosti poslanske funkcije z župansko in podžupansko vendarle imajo neko skupno izhodišče. To je, da je po že vsega hudega vajenih državljanih domače Republike, naposled tudi sama politična kasta, ki ji je ta izmenjaje na štiri parlamentarna leta zaupana v upravljanje, spoznala, kako nizko je pravzaprav na tej strani danes sicer prav prešerno sončnih Alp padel ugled korporativno koruptivnega političnega poklica.
Da je sicer politično prekupčevanje in podkupovanje standardna praksa ob sprejemanju zakonodajnih rešitev tako v domačem kot evropskem parlamentu, smo sicer vedeli že prej. Nenazadnje je s strani policije politično prekupčevanje z glasovi poslanske skupine slovenskih nacionalistov pripomoglo svoj delež k odstopu nekdanjega kmetijskega ministra Milana Pogačnika, že 20 let istemu predsedniku SNS Zmagu Jelinčiču pa prineslo policijsko preiskavo prostorov in celo neke vrste ovadbo. Kljub njeni negotovi predkazenski usodi pa je v zadevi še najbolj zgovorno pojasnilo neplemenitega, da ne gre za nič takega, pač pa za tudi v domačem parlamentu povsem običajno in vsakdanjo prakso, ki se je pri zagotavljanju zadostne večine za zakonodajne predloge poslužujejo tudi v ostalih poslanskih skupinah.
Glas za določeno zakonodajno rešitev je tako povsem nedvoumno povezan z ali strankinim ali povsem osebno banalnim interesom posameznega poklicnega politika. Slednji so tako ne glede na črno na belem zapisano koalicijsko zavezo, da bo prav v tem mandatu demokratično nehigienična združljivost poslanske in županske ter podžupanske funkcije naposled odpravljena, podobne predloge že šestkrat pokopali, saj se poslanci-župani dvojnega življenja niso bili pripravljeni odreči. In prav nič ne kaže, da bo sedmič v državnozborski proceduri kaj drugače in da to ne bo še ena lopata gnojnice na politični poklic, kot svoj morebitni neuspeh ocenjuje prav predlagatelj Franci Kek, katerega stranka Zares pa resnici na ljubo ne premore niti enega samega županskega poslanca oziroma poslanskega župana.
Zoper odstopljenega evropskega poslanca Zorana Thalerja in iz državnega razvojnega programa Pomurje 2015 odstranjenega Andreja Horvata sicer še tečejo preiskovalni postopki, zato do morebitne dokončne pravosodne obsodbe ostajata domnevno nedolžna. Da temu sicer le ni povsem tako, pa lahko sklepamo iz mnenj in priporočil Komisije za preprečevanje korupcije. Ta je predsedniku vlade denimo sporočila, da sicer ne prejudicira morebitne odgovornosti za morebitne nepravilnosti pri s strani Andreja Horvata vodenem razdeljevanju državnih razvojnih sredstev za njegovo domače Pomurje, da pa do sedaj zbrani podatki krepijo sum nasprotja interesov in nepravilnosti v tej zadevi in da bi ga bilo najbolje odstraniti iz neposrednega vplivanja na odločitve v projektu Pomurje 2015.
Predsednik vlade Borut Pahor je priporočilo protikorupcijske komisije upošteval. Nenazadnje Andreju Horvatu, ki v Evropskem parlamentu, kljub temu da je bil naslednji v vrsti za to korito, pač ne bo zamenjal odstopljenega Zorana Thalerja, klientelizem in korupcijo pri razdeljevanju sredstev iz tako imenovanega interventnega zakona za Pomurje očitajo zaradi denarnega vložka, ki ga je pobasalo podjetje njegovega sošolca in vodje predvolilnega štaba prav za eno od slovenskih mest pri koritu evropskega parlamenta. Da gre sicer tudi v Evropskem parlamentu predvsem za korito, pa potrjujejo tudi do sedaj znane informacije v zadevi Zoran Thaler, za katerega odstop je bilo prav tako ključno mnenje Komisije za preprečevanje korupcije, ki je z njim na njegovo lastno željo opravila uradni pogovor in ugotovila, da je podan sum storitve uradno pregonljivega kaznivega dejanja s področja korupcije in nezakonitega posredovanja.
Komisija ugotavlja, da tudi za domače evropske poslance veljajo domači zakon o integriteti in preprečevanju korupcije ter določbe kazenskega zakonika. Zato bodo primer prevzeli nacionalni preiskovalni urad in vrhovno državno tožilstvo. Domači poklicni politiki, torej tudi Zoran Thaler, bi naj namreč morali o vseh stikih z lobisti v treh dneh poročati prav komisiji za preprečevanje korupcije. Kaj in kako z lobisti, določa tudi evropska zakonodajo, toda tako kot domače se tudi te profesionalni politiki pogosto ne držijo. Kot pravi tudi Thaler, ki bi naj odstopil zato, da bi preiskava domnevne koruptivnosti, katere ga obtožuje angleški Sunday Times, potekala neobremenjeno. Kaj sicer to pomeni, ni povsem jasno, saj si le domišljamo, da evropski ali pač domači poslanci naj ne bi imeli kakršnega koli že vpliva na inštitucije pregona, ki po službeni dolžnosti preiskujejo politično korupcijo.
Tako obramba Zorana Thalerja kot Andreja Horvata sicer temelji na tem, da nista storila ničesar nezakonitega. Toda to bo vendarle dokončno pokazala preiskava. Je pa v obeh primerih že vnaprej jasno, da vsega, kar določa zakonodaja v svojem ravnanju pač nista upoštevala in da ju je vodil nek lasten korporativno koruptivni interes, saj je denimo Zoran Thaler fiktivne ruske lobiste med drugim nagovarjal tudi k investiciji v istrsko gostilno, katere solastnik je. Tudi poslanci-župani z glasom zoper sedmi poskus za uzakonitev nezdružljivosti obeh funkcij ne bodo naredili ničesar nezakonitega, saj se lahko tudi v domači demokraciji odločajo svobodno in po svoji vesti, pa čeprav odpravi združljivosti funkcij nasprotujejo povsem in zgolj iz lastnih interesov.
V predstavniških demokracijah bi naj sicer politične profesionalce potrebovali predvsem zato, da v skladu z voljo in mandatom z drugimi rečmi preokupiranih volilk in volilcev v njihovem imenu vodijo državo. Toda temu pač ni tako. Zgolj v zadnjem notranje-političnem tednu odmevajoče zadeve Zoran Thaler, Andrej Horvat in poslansko-županski lobi v državnemu zboru pač potrjujejo, da pa čeprav na volitvah izvoljene politike tako v Evropskemu kot domačemu parlamentu pri njihovih dejanjih in odločanjih le ne vodi interes, tistih, ki bi jih naj zastopali, ampak predvsem lastne korporativno koruptivne želje in potrebe.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s korporativno korupcijsko poklicno politiko pri evropskem in domačem parlamentarnem koritu v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>