Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Odurnost nagrajevanja postmodernizma (1755 bralcev)
Petek, 25. 3. 2011
Andreja



O Mesojedih zgodbah mislimo vse dobro, dokler oči ne preberejo nagrad, ki jih je fant prejel za svoje pisanje, in razlogov za podelitev. Potem ne mislimo dobrega niti o knjigi, niti o nagradi, še več, na dan začnemo vleči stare grehe.

Bernard Quiriny, Mesojede zgodbe, danes za kosilo nekega molja.
Odurnost nagrajevanja postmodernizma

Tale prebrana knjiga ni bila izbrana po volji RŠ molja. Naključno najdena je izkazovala popolnoma spodobno bralno kratkočasje, značilno za knjige, ki jih človek lahko brez slabe vesti kmalu pozabi. Potem je usodni pogled na zadnjo popisano stran, tisto zloveščo knjižno nujnost, ki se ji reče »nekaj besed o avtorju«, povzročil bralni bes in ta bes je knjigi žal zagotovil precej daljšo eksistenco v bralnem spominu, kot bi si ga zaslužila sama po sebi.

Neimenovani vir, ki v nobenem primeru ni kriv drugega kot pregloboke zacementiranosti v tradicionalno uredniško trmoglavost, je zapisal podatke o avtorjevi popularnosti, njegovih pisateljskih sposobnostih in podobnih posvetnih rečeh. Navajamo: »Bernard Quiriny (kuirini), rojen leta 1978 v Belgiji, sodi med najobetavnejše avtorje frankofonske literature. Doslej je objavil dve nagrajeni zbirki kratkih zgodb, Tesnobo prvega stavka in Mesojede zgodbe. Slednja je prejela nagrado za najbolj izpiljen slog in najpomembnejšo belgijsko literarno nagrado Prix Rosell (pri rozel), ki je primerljiva s francoskim Goncourtom (gonkurjem).« Konec navedka.

Tudi današnji molj je rojen leta 1978, kot navedeni avtor. Ko je literatura, formalno-stilsko podobna zgoraj omenjeni nagrajeni, nastajala čisto na sveže, je bil moljev stari ata star trinajst let. Nagrajevati jo v letih njenega nastajanja in razvijanja je bilo smiselno in pravilno, ker je bila odlična in posebna. In takšna je še danes, ampak vraga, dati fantu nagrado za ENAKO stvar sedemdeset let kasneje – a se hecajo?

Ne vzdihujemo zato, ker je Quiriny (kuirini) ves koncept svojega literarnega ustvarjanja sunil pri Borgesu (borhesu), fant bi konec koncev lahko izbral precej slabše. Noro je to, da njegovo literaturo nagrajujejo kot višek stilske izpopolnjenosti. Ampak pozor, stvar postane naravnost smešna, ko taisti neimenovani vir na zadnji popisani strani knjige, v tisti zlovešči knjižni nujnosti, ki se ji reče »nekaj besed avtorju«, izjavi sledeče.

Navajamo: »Quiriny se v Mesojedih zgodbah vpisuje ne le v razgibano tradicijo fantastične in metafikcijske kratke proze, temveč se v njih odkrito spogleduje in poigrava – pozor!, poigrava! – z motivi in pripovednimi postopki Borgesa, Cortazarja (kortazarja), Poeja in drugih. Z duhovitimi prijemi problematizira položaj avtorja, jezika in literarnega dela v dobi, ki se ne more (ali ne želi) več imenovati postmoderna.« Konec navedka.

Zlovešči besedi ne uidemo. Tisto, kar Borges še ni, Qiuiriny ni več. Kaj pa ona je? Ne špičite ušes, nihče ne drži bika za roge. Če zanemarimo duhovnozgodovinske zaznamovanosti in njihove nianse, je ona zagotovo problematiziranje jezika, problematiziranje literarnega dela in duhovito – pozor! – poigravanje z obema. Tudi če Borges to še ni bil, in za to pač ima svoje razloge, naš fant Quiriny to zagotovo še je. Mimo omenjenih lastnosti v svojo literaturo ni pridal ničesar takšnega, kar bi ga iz postmodernizma odmaknilo. Notri je kot pribit. In čeprav bo zvenelo malo smešno, ni s tem nič narobe. Malo je pozen, ampak še vedno ga bomo brali - mogoče kmalu tudi pozabili, ampak ok. Samo naj nihče ne omenja, da je kaj presegel, da je izviren, da je stilsko nadpovprečen, da je sodoben. Ker ni.

Mesojede zgodbe so res kratkočasna bralna zadeva, 14 zgodb je vsebinsko ravno prav mahnjenih, da zdržijo zanimanje, in avtor nad njimi ravno prav navdušen, da jih po istem kopitu ponavlja in ponavlja. Govorijo o morilcu, ki svojo obrt dojema kot umetnost, in jeziku, ki temelji na nesporazumih in nepomenih. O umetniku, ki se je dal ustreliti pred svojim platnom, da je ustvaril ultimativno umetnino. Pa o glasbeniku, ki izdela glasbeni stroj in potem se z njim nekaj zgodi. Prevajalka je dobro opravila svoje delo, v enem konkretnem večeru tekoče opravimo z zadevo in si zadovoljno pomanemo roke, preden vzamemo v roke Namišljenosti - Borgesa, saj veste, ane - in ga iz samega veselja nad življenjem beremo res doooolgo časa.

V pojasnilo tokratnega moljevega gneva naj zaključimo, da se tašna zadrega ni zgodila prvič. Prejšnjič je bila v resnici še bolj tragična, ker je bil molj nad knjigo dejansko navdušen kot kakšen literarni infantil in ker ni imel takoj na voljo »nekaj besed o avtorju«. Te so prišle z zamudo in rekle, da se avtor smatra za postmodernista in da je v stik s to literarno prakso prišel dokaj pozno, spričo politične prakse svoje države. Roman Otožni bog Jirija Kratochvilla (jiržija kratohvila) pa je seveda že marsikaj po postmodernizmu, in sicer zaradi »ta zaresnih« vzrokov, podobnim tistm, zaradi katerih Borges to še ni. Zaradi duhovne zgodovine in njenih zmag. Kako jemati resno avtorja, ki hoče eno, zapiše pa drugo? In če smo prepričani, da to drugo ni več postmodernizem in se torej ne moremo več tolažiti, da se piše sam ...

V bralno presojo smo pravkar ponudili Mesojede zgodbe Bernarda Quirinyja, ki so izšle pri založbi Sanje, in Otožnega boga Jirija Kratochvilla, ki ga je založila Didakta.
Risala in pisala: Andreja.


Komentarji
komentiraj >>