Torek, 29. 3. 2011
Janez Janša
Pajek kot mobilna manifestacija se prilagaja različnim okoljem; variiacije organizacijskih izpeljav postajajo strategije preživetja. Konstantno transformirajoča se mreža preraste idejo organizacijsko zakoličenega, v prostor usidranega produkcijskega telesa. Tako Pajek preizprašuje ustaljene modele programiranja, sodelovanja, mreženja ter kreči pot drugačnim festivalskim formatom.
Festival Pajek. Potujoča plesna manifestacija. Odprta in dinamična mreža, ki raste in se nadgrajuje. Preizprašuje. Sooča. Potuje. Od Aten, preko Ljubljane, v Lyon in Salzburg.
»Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec, na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka”, zatrjuje wiki. Tudi plesni Pajek s svojo mrežo je zrastel organsko. Niso ga iniciirali in oblikovali selektorji, producenti, kuratorji. Glavni akterji v mreži so plesalci, ki so oblikovali format s ciljem premisliti sodobni ples in njegov potencial. Pri tem so se poigravali z načini reprezentacije plesnih predstav, uvedenih v format večera kot sklopa uprizoritev, delavnic, diskusij in zabave. V iskanju drugačnih modelov sodelovanja, povezovanja in izmenjave so soočili različnost. In odprli vprašanje robov plesne umetnosti. Ne le v smislu marginalnosti ali subverzivnosti, temveč predvsem v iskanju robnosti, ki nastaja v stičišču različnih pogledov, medijev, formatov.
Pajek kot mobilna manifestacija se prilagaja različnim okoljem; variiacije organizacijskih izpeljav postajajo strategije preživetja. Konstantno transformirajoča se mreža preraste idejo organizacijsko zakoličenega, v prostor usidranega produkcijskega telesa. Tako Pajek preizprašuje ustaljene modele programiranja, sodelovanja, mreženja ter kreči pot drugačnim festivalskim formatom.
Pajek z izborom predstav prikaže mnoštvo pristopov v raziskovanju in razumevanje plesnega medija. Poskuša se osvoboditi »naučenega«. Raziskovati znotraj matematičnih zaporedij in kombinatorike gibalnega materiala. Ustvariti multipla telesa. Žanrsko prepletenost. Nove manifeste. Postkonceptualizem, ki se odmika od konceptualnega in se vrača h gibanju kot takem.
Otvoritvena predstava po tekstu Gabriela Smeetsa in v izvedbi plesalca in koreografa Simona Tanguyja Kanarček v oljnem rudnikov je nastala ad hoc; v pičlih treh dneh. Namerno delujoč surovo, neobdelano, neizdelano, trash. Trash žanrov, trash besed, trash idej, trash kot edino kar preostane v postfordistični družbi, ki teži k originalnosti, ustvarjalnosti, popolnosti. Trash kot potencial, znotraj katerega gledalec - akter sam išče, čisti in tke nove ideje, misli, poglede.
Sledila je predstava slovenski publiki poznanega puljskega avtorja Matije Ferlina NASTOP. Dvanajst plesnih partitur, ki oblikujejo manifest sodobnega plesa v nastajanju. Koreografske točke podložene z glasbo izbranih avtorjev neodvisne glasbene hiše Constellation Records, rišejo rdečo nit predstave - usmerjanost v formo samo. Predstava se spogleduje s hrvaško plesno avantgardo. Avtorju s pomočjo dekonstrukcije giba in osvoboditvijo telesa plesnih tehnik, ki se vanj vpisujejo, uspeva na odru izrisati 'primitiven' gib, kot entiteto za ponoven premislek plesa danes. Kljub simboličnosti, ki jo prebiramo v številu dvanjast, pa plesni nastopi delujejo preveč monotono. Zanimiv pristop a vendar bi – morda tudi zaradi navdušenja strokovne komisije, ki je Ferlinu za delo podelila najvišje priznanje - pričakovali bolj dramaturško razgibano in razdelano predstavo. Ki bi se ji uspelo poigrati s pričakovanji gledalca na način, kot smo ga izkusili v avtorjevih solističnih projektih.
Francoska plesalka in klovnistka Cécile Laloy se je predstavila s plesnim prvencem Lažnivec. Navduši s preprostostjo in iskrenostjo v pristopu in izvedbi. Skozi tematizacijo sebstva pod vprašaj postavlja pomen biti, jaza, identitete. Identiteta kot socialni konstrukt se razkriva skozi različne medije; od videa, plesa, petja. Posluži se klovnovskih veščin kot orodja fluidnega prehajanja med konstruiranimi karakterji, ki jih uprizarja. Za stvaritev velike predstave, ne potrebuje veliko. Spektakel namreč zraste v domišljiji, v prekrivanju posamičnih prizorov, v erupciji likov. Cecile razgrne celotno gledališko mašinerijo spektakularnega, odvzame ji »lažnost« avre.
SUR FACES oziroma na površini, kot bi lahko prevedli naslov predstave, pod katero sta se podpisala plesalca Julien Monty & Michaël Pomero, je odmevnejša, če avtorja vežemo na skupino Rosas koreografinje Anne Terese de Keersmaeker, katere del sta. Koreografa skupaj s plesalci v njej raziskujeta plesne formacije, popularne v 80-ih in v 90-ih. Površina odra postane igrišče, igralna plošča, na kateri plesalci puščajo sledi; osebno-telesne, koreografirane, interpretirane, manipulirane.
Gibanje narekuje spontan izbor in postavitev figur na igralni površini - od črk, predmetov, linij, do podob plesalcev. Kombinatorika znakov se prevaja v načine gibanja, komuniciranja, distribuiranja teles v prostoru.
Predstava gledalca polno zaposli z odčitavanjem odnosa med znakom in gibom, med določenim in improviziranim. Med vidnim in nevidnim. Med praznino in pomenom. Igra plesalcev. Igra med nami in njimi. Igra brez konca. Igra brez zmagovalca.
Na festivalu se je predstavil tudi plesno koreografski dvojec Josef Fruček in Linda Kapetanea s predstavo Oči v barvah dežja. Sobivanje treh svetov, treh pogledov, treh vizij, treh točk inspiracije – pesem William Blakea Noč, Apokalipsa svetega Janeza in Predstave o meni. Soočanje in spopadanje pogledov se sprevrača od humornega, ljubečega, kipečega, nasilnega. Emotivni svet predstave vznika iz fragmentirane, neorganizirane in surove obdelave materiala. Skoznjo počasi vznika nek tukaj in zdaj, neka socialna skulptura sodobnega sveta.
SLOVENSKE BARVE sta na festivalu zastopala Saša Lončar in Matej Kejžar. Lončarjeva je poskrbela za najmlajše. Plesno-gledališka predstava Eko škrat na igriv in humoren način tematizira danes še kako aktualno EKOLOGIJO, pri čemer ohrani distanco do obsesije z bio-eko proizvodi. Plesni projekt odlikuje koreografski material vpisan v »avtentično« kostumografijo - plastične fedre, gume, gibljive žlebove. Predstava je neposredni nagovor vrstnikom, ne moralizira, temveč zgolj tematizira problematiko presežne proizvodnje in embalažno-plastificirane kulture.
Senser 2010 Mateja Kejžarja je variacija site specific predstave iz leta 2004. Avtor gibalni material prenese v zaprti prostor odra na katerega postavi tudi občinstvo, in sicer z leve in desne strani. S tem se med drugim poigrava s percipiranjem materiala glede na pozicijo gledalca – le-ta prehaja iz vloge opazovalca, so-akterja v vlogo vojarista, in nenazadnje, scenografskega elementa. Predstavo pa poleg omenjenega odlikuje zanimiv in raznolik plesni materil ter vrhunskost v izvedbi.
Pajek inspirira.
Ples prebiramo kot misel, ki skozi raziskovanje najbolj organskega v vsakem od nas poskuša stopiti na rob, se pognati v prepad. V padanju opazovati - tako od zunaj, kot tudi od znotraj - kako se odziva telo, kako se spreminja misel. Misel, ki prežame telesa, misel vpisana v predstave, delavnice, debate, misel, ki izziva poznano. Pajek z izborom predstav in festivalsko formo prevetri Ljubljano. Zdi se, da je užitek vpisal v iskanje. V podajanju vprašanj in ne odgovorov.
Z iskrenostjo, verjetno pa tudi s predatorsko funkcijo je v svoje mreže uspel ujeti Saško in Jasmino.
Komentarji
komentiraj >>