Torek, 25. 11. 2003
dani
New York trenutno premore skorajda vse pomembne in čislane mlade sile, ki se spopadajo z zapuščino post-punka, no-wava, disko-punka in novega vala. In porabil bi precej prostora, če bi hotel našteti vse kreativne in vse 'zgrešene' poskuse. Za namen mojega teksta se bom raje posvetil prav slednjim, saj lahko v to 'kategorijo' brez dlake na jeziku uvrstim tudi The Rapture. Ok. Naj se popravim - eden od nosilcev te negativne kategorije je bržkone njihova zadnja plošča "Echoes". Bend, ki deluje že od konca 90-ih in pravzaprav po rodu pripada odpadnikom iz sandieške scene, je do danes v mojih očeh veljal za nebrzdanega in udarnega člana tega žanrskega preporoda, saj so njihovi zgodnji nosilci zvoka, ki so jih založili za založbe tipa Gravity, Gold Standard Laboratories in Sub Pop ponujali obilo 'naredi sam' drže, garažne podmazanosti, hrupnih prelivov in ostrih preobratov, ki jim ni primanjkovalo originalnega pečata - pa čeprav si vedno vedel, od kod črpajo svoje vplive. In kar ne morem verjeti, kam se je tokrat porazgubila vsa podzemna logika in udarnost. The Rapture so namreč danes - ob pomoči producentskega dvojca DFA - spoliran, zlakiran in popolnoma produkcijsko prečiščen bend, ki prisega le na miganje z boki in na hedonizem. Ne morem verjeti, kako se 'svetijo'.
Komentarji
komentiraj >>