Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Ob zatonu dneva – medlost zgodovine brez paradigme (2843 bralcev)
Petek, 1. 4. 2011
Mateja Kurir



Nekje v temi letošnje ledene zime je ugledala luč dneva knjiga ameriškega teoretika Rogerja Ekircha. Debelo monografijo Ob zatonu dneva, noč v minulih časih je potisnila na plan založba Studia Humanitatis. Povedana izhodiščna platforma že zadostuje, da si že ližemo prste in si radovedno ogledujemo kazalo, ki presenetljivo veliko obeta. Vsebina knjige – doživljanje noči predmodernega obdobja od srednjega veka do 19. stoletja – kar kriči po teoretskem prijemu in izdelani razlagi.
Nekje v temi letošnje ledene zime je ugledala luč dneva zajetna knjiga ameriškega teoretika Rogerja Ekircha. Debelo monografijo Ob zatonu dneva, noč v minulih časih je potisnila na plano založba Studia Humanitatis. Povedana izhodiščna platforma že zadostuje, da si ližemo prste in si radovedno ogledujemo kazalo, ki presenetljivo veliko obeta. Takoj se začnemo spraševati, da je res izjemno naključje, da podobna knjiga še ni imela predhodnikov, da ni imela odzivov, da ji še ni bilo postavljeno dnevno ogledalo. Vsebina knjige – doživljanje noči zahodnega prebivalca predmodernega obdobja, od srednjega veka do 19. stoletja – kar kriči po teoretskem prijemu in izdelani razlagi, ki bi se lahko navezala na vse bolj popularno paradigmo Das Unheimlicha ali grozljivost kot tako par excellence.

S strahoto, bedo, obupom in umazano lepljivostjo teme so se poigravali poeti, dramatiki, režiserji, slikarji, domala cela garnizija interpretov, med njimi seveda tudi filozofi. Razsvetljenstvo je tisto, ki se ravno takrat, ko se polje obravnavanega v Zatonu noči Rogerja Ekiricha bliža koncu, sunkovito dvigne nad zahodno civilizacijo z lučjo uma. Razsvetljenstvo rabi noč in njeno neujemljivost, da se lahko vzpostavi kot teoretska misija, ki bo zahodnega človeka potegnila iz krempljev narave in zaostalosti noči s svetlimi teoretskimi paradigmami. Prvi prevod raziskav Rogerja Ekiricha pri nas pa žal nima želje, nima strasti, da bi se proti temi vzpostavilo z močno teoretsko paradigmo. Luč njegove zgodovine malega človeka, ki je živel v zahodnem svetu pred industrijsko revolucijo, se stran za stranjo spreminja v svečo, ki že po prvih stotih straneh komaj ohranja plamen.

Bodimo pošteni: prednost tega dela je v obsežni katalogizaciji vseh možnih prebliskov predmodernega človeka o noči, mraku, večeru, mesečini, soju zvezd in vseh drugih spektralnih lestvic teme, ki se odvijajo na podeželju in v mestu. Več kot dvajset let zbiranja dnevnikov, zapiskov, prebiranja romanov in krajših zgodb, javnih arhivov in časopisnih utrinkov se kažejo v pravi zakladnici primerov in dovtipov iz časa od leta 1500 do 1750, ki jih stran za stranjo prikazuje Ekirich. Štiri poglavja knjige se sprehodijo od smrtnega strahu pred nočnimi sencami, pred pastmi trdnih zakonov narave, pred dejavno družbo v nočnem času in zaključuje v varnem udobju postelje ter nemirnih spalnih navadah človeka srednjega veka.

Drži, le redko katera knjiga vam bo tako sistematično odstirala vse možne nevarnosti noči ali vam tako slikovito prikazala vonjave in pasti nočnega sprehoda po srednjeveškem mestu. Ob silovitem dretju nočne straže, ki je prebivalce varovala pred tatovi in požari in glasno prepevala pesmi ter odštevala ure, so se na ulice zgrinjale fekalije in pomije iz vseh nadstropij in smeri; nad sprehajalce mesta v skoraj popolni temi pa je grozeče visela policijska ura. Šele proti koncu 18. stoletja so mestne oblasti začele odpirati javne prostore nočnim sprehajalcem, osvetlila so jih z bolj kvalitetnimi svetilkami, do nočnih ur so bile odprte trgovine, meščanstvo in druga gospoda pa se je zabavala po operah, gledališčih in salonih.

Do začetkov 19. stoletja so se tako meščani kot podeželani bali noči, saj jo je kot domala satansko obeležila Cerkev, ker so takrat večinski kmetje ali redki meščani ostali sami ob izjemno medlem soju sveč, ker so se prisilni vzvodi krhke in slabo organizirane oblasti takrat maksimizirali. Noč je bila takrat past, nevarnost neznanega, perioda vladavine kriminala, neprebojni jopič narave, strah in trepet – torej večinoma vse kaj drugega kot čas, v katerem uživamo danes.

Ta doživljanja grozečega in srdito močnega občutenja noči skuša Ekirich zbrati v sestavljanko, v katalog neke nočne kulture, ki naj bi združevala in gradila enotno nočno kulturo po celi sferi zahodne civilizacije. Celotno knjigo, ki domala na vsaki strani postreže vsaj z dvema ali trema primeroma raznoraznih doživetij posameznikov, skuša avtor spraviti čez široko odprta vrata svoje teze, da so bili predindustrijski ljudje v svoji drži do noči prej podobni kot različni. Avtorjeva široko vzpostavljena izhodiščna točka je, da je predindustrijska ljudstva na celi zahodni polobli združevala enotna kultura noči. Prav zaradi te tako široko razpotegnjene teze, ki lahko pogoltne skoraj vsako bežno aluzijo o nočnem času, ki jo tako mimogrede v svoj dnevnik navrže naključni mimoidoči, tudi sama knjiga postane razvlečena in mlačna, razdrobljena in stran za stranjo manj iskriva.

Ključna slabost knjige Ob zatonu dneva je ta, da ves čas ostaja na površju zgodovinskih dejstev. Ostaja pri katalogu doživetij in pamfletov na silo povezanih posameznikov, ki jih ameriški zgodovinar kljub svoji izhodiščni pretenziji ne uspe zadovoljivo zvezati s prepričljivo rdečo nitjo paradigme. Ostaja pri razpršeni zbirki primerov, ki se razletijo na tisoč strani takoj, ko zapiha lahna jutranja sapica.

Kljub temu pa na teh razletenih straneh, za katerimi brž stečemo sedaj, ko se prižiga osvobodilna luč sonca, najdemo življenjsko raziskavo in obdelavo tistega, kar nas še vedno straši in preganja skoraj takoj, ko ugasnemo luč. Še posebno takrat, ko nas v predmoderni čas sunkovito potegne kratki nočni izpad električne energije. Tiha noč je lahko polna domačih, a skrito nedomačih in grozljivih neznanih doživetij.

Petelinsko petje je klicala Mateja Kurir.


Komentarji
komentiraj >>