Kljub prvoaprilskemu vzdušju, ki so mu podlegli tudi na Slovenski tiskovni agenciji, češ da Gadafi išče azil v Sloveniji, povsem resno povejmo, da je Slovenija vpletena v vojno v Libiji. Vprašanje je le, do katere točke. Po sprejemu resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov, pod številko 1973 z dne 18. marca, ki vzpostavlja legitimnost vojaškega posredovanja tujih sil v Libiji z deklarativnim namenom zaščite civilistov, se je v napade vključila tudi zveza NATO. Dikcija resolucije je sicer prikladno meglena. Omogoča namreč uporabo vseh sredstev za zaščito civilistov, ki jim je Gadafi odkrito grozil, prvo od teh sredstev pa je vzpostavitev prepovedi letenja nad Libijo, kar pomeni seveda napad na libijsko protiletalsko obrambo.

Zveza NATO, katere članica je tudi Slovenija, je 28. marca prevzela poveljstvo nad operacijami, povezanimi z uveljavljanjem prepovedi preletov nad Libijo in morskim nadzorom nad izvajanjem embarga na uvoz orožja v to državo, kar predpostavljata tako resolucija Varnostnega sveta 1970 kot 1973. Dva dni kasneje je NATO prevzel tudi poveljstvo nad izvajanjem napadov na Gadafijeve kopenske sile. Logika Zahoda je namreč ta, da Gadafi civilistov ne napada zgolj z letali, temveč tudi s kopenskim orožjem, zato ga je treba pri tem onemogočiti. To se za zdaj izvaja zgolj z letali, saj zadnja resolucija prepoveduje napotitev kopenskih sil v Libijo.

Resolucija je seveda že kršena tako s strani Velike Britanije kot Združenih držav, saj sta obe državi, ZDA sicer zgolj posredno, priznali prisotnost svojih posebnih enot v Libiji. Njihov namen je urjenje upornikov in označevanje tarč za čimbolj učinkovite napade z letali in raketami. Pri tem seveda kljub sprenevedanju Zahoda ni izključen niti atentat na polkovnika Gadafija. Preden preidemo na položaj Slovenije v vojaškem posegu, si napolnimo ušesa s humanitarnostjo. Za to bo poskrbel Milan Balažic, uradni govorec Ministrstva za zunanje zadeve:

Okvirji resolucije so nekaj, kar vsaka država, odvisno od njenih partikularnih interesov, razume po svoje. Tako premier Velike Britanije, David Cameron, že odkrito govori, da oboroževanje upornikov ne bi bilo v nasprotju s to resolucijo. V govoru v britanskem parlamentu je namreč dejal, da bi se dalo oboroževanje upornikov skriti v dikcijo resolucije, češ da so v imenu zaščite civilistov dovoljena vsa sredstva. Prepovedi uvoza orožja Cameron ni omenjal. Da oboroževanja upornikov ne izključujejo, je dejal tudi ameriški predsednik Obama. Gre torej, kot opozarja Rusija, za odkrito postavljanje Zahoda na eno stran v državljanski vojni, ki trenutno poteka v Libiji. Kaj je torej sprožilo vojaški poseg, ki ga sedaj izvaja NATO? Je razlog res zgolj humanitaren? Milan Brglez, strokovnjak za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede:

Dodajmo, da NATO vsako svojo intervencijo vedno opraviči s preprečevanjem humanitarne katastrofe, kar posledično pripelje do napihnjenih ali povsem lažnih podatkov o številu civilnih žrtev. Spomnimo se zgolj poročanja o civilnih žrtvah na Kosovu leta 1999. Mnogo od tistih poročanj so dan ali dva kasneje zanikali tudi v samem NATU, a medijska slika je bila ustvarjena. Zanimivo pri tem je še, da Zahod priznava veliko število civilnih žrtev na strani nasprotnikov Gadafijevega režima, medtem ko takšne žrtve lastnih napadov vztrajno zanika in takšna poročanja označuje za nepreverjena, češ da svojih ljudi na terenu nima:

Brglez postavlja pod vprašaj tudi sam izgovor za napad, torej zgolj zaščito nedolžnih civilistov.

Pojavlja se paralela med libijskimi in kosovskimi uporniki. Razmislek o oboroževanju libijskih upornikov traja tudi zato, ker ni popolnoma jasno, kdo vse sestavlja upornike. Iztok Prezelj, strokovnjak za varnostna in obrambna vprašanja s FDV-ja, takole primerja odnos Zahoda do upornikov v Libiji in na Kosovu:

Brgleza smo vprašali, ali so libijski uporniki naivni v svojem zanašanju na iskreno pomoč Zahoda zaradi njihove humanitarne stiske:

Ali lahko humanitarnim ob bok postavimo tudi čiste gospodarske interese v obliki koncesij za črpanje nafte ali kakšnih drugih poslovnih priložnosti za zahodne korporacije in posledično politične elite?

Kakšna je vloga Slovenije v tem konfliktu? Slovenija se z resolucijo Varnostnega sveta sicer strinja, a premier Pahor je zanikal možnost vojaškega sodelovanja Slovenske vojske v posegu. Kako bo torej Slovenija pripomogla k izvajanju te resolucije:

Na tem mestu pride prav citat dela Pahorjevega odgovora na poslansko vprašanje z dne 28. marca: „Slovenija bo v okviru Nata imela svoje častnike v vojaškem poveljevanju operacije v Libiji". Slovenija je ali pa še bo po priznanju samega premiera vojaško vpletena v NATOve operacije v Libiji. V poveljstvih NATA po svetu ima Slovenija namreč razporejenih 39 pripadnikov Slovenske vojske, v dveh poveljstvih v Neaplju, ki igrata vlogo tudi v napadih na Gadafijeve sile, pa ima Slovenija tri častnike in enega podčastnika. Ti po zagotovilih Ministrstva za obrambo sicer ne izvajajo nalog v taktičnih in operativnih enotah, a vseeno izvajajo različne štabne naloge. Iztok Prezelj s FDV-ja opozarja na paradoksalno situacijo, v kateri se nahaja Slovenija. Po eni strani je njena uradna politika, da ne sodeluje v vojaških operacijah v Libiji, po drugi pa ima svoje vojake v poveljstvih vojaške zveze, iz katerih se koordinirajo napadi:

Tako prihaja do kontradikcije med uradno politiko Slovenije nesodelovanja v vojaških operacijah v Libiji in dejstvi, da v takšnih operacijah sodelujejo njeni častniki:

Slovenija je preko NATA torej aktivno vpletena v vojno v Libiji. Da bi se izognili Pahorjevim kontradikcijam in da ne bi prišlo do situacije, v kateri bi morala Slovenija prevzemati odgovornost tudi za morebitne kršitve resolucije Varnostnega sveta in civilne žrtve kot posledice NATOvih napadov, predlagamo elegantno rešitev. Izstop Slovenije iz te vojaške zveze.

Kultivator so pripravili Luka T., Gregor in Boris.