Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Novi_sad!!! (1607 bralcev)
Petek, 1. 4. 2011
goran



Goran Kompoš recenzira nastop grškega zvočnega ustvarjalca Thanasisa Kaprouliasa, bolj znanega pod imenom Novi_sad. Slednji je z vtrtjem publike v temo, s čimer jo je zazvezal golemu zvoku, otvoril drugi cikel predavanj in zvočnih dogodkov Teorije in prakse sodobne glasbe v organizaciji IRZU-ja ... (v celoti!)
NOVI_SAD, 31. 3. 2011; Galerija ŠKUC, Ljubljana

* S koncertom grškega zvočnega umetnika Thanasisa Kaprouliasa, ki se skriva za psevdonimom Novi_sad, se je v organizaciji Inštituta za raziskovanje zvočnih umetnosti včeraj začela letošnja serija predavanj, koncertov in delavnic Teorije in prakse sodobne glasbe. Gre za serijo informativne oziroma izobraževalne narave, namenjene predvsem posameznikom, ki se tako ali drugače srečujejo z elektro-akustično glasbo. Udeleženci dogodkov dobijo priložnost spoznavanja z novimi oblikami manipulacije zvoka in kompozicijskih tehnik v sodobni glasbi, zato so spremljajoči koncerti predvsem nekakšna demonstracija uporabe teh tehnik v praksi. Bolj kot na iskanju glasbenih presežkov, poudarek sloni na praktični uporabi produkcijskih orodij, vzročno pa to pomeni, da je vrednost posameznih koncertov pravzaprav determinirana že skozi sam ustvarjalni proces. No, kljub temu, da bi večino napovedanih gostujočih kreativcev najprej postavili v teoretske okvirje, pa je med njimi tudi nekaj takih, ki so s svojo glasbo našli prostor med cenjenimi sodobnimi avtorji.

Eden takih je tudi Kaproulias, ki se je z generiranjem zvoka prvič srečal v letu 2005, danes pa ga že redno srečujemo v sredini uveljavljenih zvočnih umetnikov. Med drugim je zabeležil sodelovanja z Miko Vainiem, polovico dvojca Pan Sonic, Helgejem Stenom iz zasedbe Supersilent, pa eminenco sodobnih zvočnih umetnosti, Franciscom Lopezom, in še kopico glasbenikov, ki redno premikajo meje elektro-akustičnih izraznih možnosti. Svoje posnetke je objavil pri cenjenih založbah Staalplaat, Touch in Sub Rosa, redno pa se pojavlja tudi na številnih odmevnih festivalih. Ustvarja predvsem v polju terenskih posnetkov, ki jih bodisi sestavlja v konceptualne strukture ali še raje razgrajuje v brneče teksture s poudarkom na mikrotonih in prizvokih. Raziskuje fenomen zvoka in njegov odnos do poslušalca, ki ni nujno vezan le na fizične značilnosti zvoka kot takega, pač pa tudi na njegovo metafizično ali, kot pravi sam, transcendentalno vrednost. Njegovo estetiko zato pogosto srečujemo v kontekstu »kina za uho«, zvočne prakse, v kateri zvok izrisuje imaginarno vizualno podobo.

Temu procesu je povsem prilagojena tudi Kaprouliasova asketska koncertna forma. V solidno napolnjeni Škucovi galeriji smo mladega grškega umetnika pravzaprav lahko videli le med otvoritvenim nagovorom pobudnika in organizatorja serije Teorije in prakse sodobne glasbe, Mihe Ciglarja, sam koncert pa smo nato spremljali v popolni temi. Vloga performerja je bila v koncertnem kontekstu skorajda povsem izvzeta oziroma skrčena le na njegovo postavljanje vnaprej pripravljenih posnetkov v prostor, interpretacije njegovih zvočnih sugestij pa so bile povsem prepuščene posameznikovi domišljiji. Sled za izvorom posameznih zvokov je bila z izjemo krajših posnetkov ptičjega oglašanja in kapljanja povsem zabrisana. Bi pa – tudi vsled Kaprouliasovega sodelovanja z založbo Touch, kjer deluje kopica specialistov za zvočno beleženje naravnih polarnih pojavov – sledi njegovega tokratnega zvočnega izbora lahko bržkone iskali v kakšnem ledeniku in globinah arktičnega morja.

Zgoščene brneče teksture so na eni strani drezale v odnos med prostorom in zvokom, na drugi pa so se opirale tudi na izrazno moč samega zvoka in njegove dinamike kot osnovnega gradnika posameznih kompozicij. Linearno širjenje zamolklega, klaustrofobičnega grmenja in dronanja, je skozi kontinuirano zgoščevanje in stopnjevanje glasnosti, ki se je pogosto končalo v hrupnem plastenju, odpiralo prostor zanimivim harmonijam in melodičnim nastavkom. Tovrstno formo so resda dodobra raziskali že pionirji, med katerimi velja izpostaviti Phila Niblocka, kljub temu pa se Kaprouliasov set ni izgubil v običajnih klišejih. Tu ga je reševal predvsem zanimiv izbor skulpturiranih zvokov, ki so na eni strani namigovali na obsežno studijsko manipulacijo, na drugi strani pa se je pogosto pojavil vtis, da so zvoki pravzaprav ostali v razmeroma nespremenjeni formi, kar je le še povečalo njihovo sugestivno vrednost. Prav ta performativna večplastnost pa je pravzaprav tudi Kaprouliasov osrednji opornik.

Po ledenikih se je v Škucovi galeriji sinoči sicer trdno prizemljen sprehajal Goran Kompoš.



Komentarji
komentiraj >>

Re: Novi_sad!!!
dTempl [12/04/2011]

model je reku, da je posneu ameriške mostove, oz. da je snemu zvok pod njimi, neki v smislu brooklynskega mostu in tko, da je blo to njegovo glavno avditivno orodje... :)
odgovori >>