Senegalske pisateljice
V tridesetih letih dvajsetega stoletja se je v Parizu, ki je bil tedaj tako rekoč svetovna prestolnica umetniških inovacij, obenem pa seveda prestolnica kolonialnega imperija, odprl nov literarni prostor: živahno literarno snovanje afriških intelektualcev, ki so sami povzeli besedo v francoščini. Če se je poprej v francoščini govorilo o njih, so zdaj spregovorili sami. Pariz je bil kraj, kjer so se študentje iz najrazličnejših kolonij šele lahko srečali med seboj, spoznali pa so tudi snovalce harlemske renesanse (http://en.wikipedia.org/wiki/Harlem_Renaissance). Stiki z afroameriško kulturo so bistveno vplivali na razvoj panafrikanističnih idej. Poleg tega je rojstvo frankofonske afriške literature sovpadlo s kulturnimi in političnimi vrenji v Parizu, s katerimi so bili naši avtorji tesno povezani: z nadrealizmom, mednarodnim socializmom itd. V razmeroma kratkem času se je porodila nova literatura, ki je bila sicer pisana v francoščini in izhajala v Parizu, vendar se je odločno definirala kot afriška.

Nekaj pa je pri tem manjkalo: namreč ženski literarni glasovi. To ni pravzaprav nič čudnega. Ne le, da so iz kolonij v Pariz prihajali študirat zgolj moški, tudi na nižjih stopnjah je bil ženskam kolonialni šolski sistem dolgo praktično zaprt, saj je prva srednja šola za dekleta v Francoski zahodni Afriki začela delovati šele leta 1939. Do širših sprememb je prišlo po drugi svetovni vojni, ko se je kolonialni izobraževalni sistem reorganiziral po francoskem vzoru. Šele tedaj so ženske sploh dobile dostop do zahodne izobrazbe in s tem do pisnega izražanja v francoščini. Da so nastopile prve pisateljice, je bilo torej treba počakati na generacijo, ki je odraščala in se šolala že v novih razmerah, še zlasti po neodvisnosti: povsem drugače kot v anglofonski Afriki, kjer so ženske dejavno sodelovale že v najzgodnejših obdobjih razvoja nove pisne književnosti.

V sedemdesetih letih je torej sredi drugih radikalnih sprememb v naglo razvijajočih se frankofonskih afriških literaturah le nastopila prva generacija pisateljic: Aminata Sow Fall, Mariama Bâ, Ken Bugul in Werewere Liking. Naključje je hotelo, da so bile vse naštete razen zadnje Senegalke. Ali pa to niti ni bilo naključje: Senegal je namreč z regionalno Novo afriško založbo (Nouvelles éditions africaines) postal založniško središče za frankofonsko Afriko, in ravno pri tej založbi so začele objavljati naštete avtorice. Prva med njimi je bila prav Aminata Sow Fall, s katero se začenja naš cikel senegalskih kratkih zgodb.

Sledile ji bodo zgodbe Ken Bugul, Nafissatou Dia Diouf ter Fatou Diome. Tri od pisateljic, ki bodo predstavljene, so bolj znane kot romanopiske. Kratka proza je v frankofonski afriški književnosti razmeroma manj prisotna in tudi manj vidna kot marsikje drugod; med zbirkami lahko izpostavimo predvsem dve knjigi Zgodb Amaduja Kumbe (Les contes d'Amadou Koumba, 1947 in 1958), v katerih je senegalski pisatelj Birago Diop prepletal zapise tradicionalnih zgodb ter avtorske novele, ter zbirko Jazz in palmovo vino (Jazz et Vin de Palme, 1982) kongoškega pisatelja Emmanuela Dongale, ki je med drugim znana po tem, da je v afriške frankofonske književnosti uvedla žanr znanstvene fantastike. Razen tega pa se je večina inovacij v prozi, vsaj tistih vidnih in vplivnih, dogajala v romanu.

Aminata Sow Fall

Aminati Sow Fall (1941-) pripada v frankofonskih literaturah podsaharske Afrike posebno mesto. S svojim prvencem Duh (Le Revenant), ki je izšel leta 1976, je postala prva romanopiska v tem literarnem prostoru. S sedmimi romani, med katerimi so zlasti znani Stavka beračev (La Grčve des bàttu, 1979), Klic arene (L'Appel des arčnes, 1982) in Bivši oče naroda (L'Ex-pčre de la nation, 1987), je ena najpomembnejših in tudi najbolj preučevanih senegalskih pisateljic. V svoji literaturi se ukvarja s številnimi političnimi in družbenimi temami, pogosto z obilno mero humorja in ironije.

V romanu Stavka beračev se slednji organizirajo in na preganjanje, ki so ga deležni s strani stremuškega funkcionarja, odgovorijo tako, da napovejo stavko in drugim prebivalcem odrečejo svoje usluge. Ko meščani ne morejo več dajati miloščine, ki jo predpisuje Koran, kaj šele deliti beračem daril, s katerimi bi si zagotovili dobro srečo ali uspeh kakšnega uroka, nastane pravo izredno stanje. Arena v naslovu naslednjega romana je rokoborska arena v modernem mestu, svet, vzporeden pretirano pozahodnjenemu svetu glavnega lika, kjer se ohranja junaško izročilo s svojimi obredi in vrednotami. V tem romanu je Aminata Sow Fall zastavljala vprašanja identitete in plodnega dialoga s preteklostjo in kulturnim izročilom. Roman Bivši oče naroda pa je zasnovan kot spomini nekdanjega predsednika države, katerega kariera se je začela z mnogimi upi in dobrimi nameni, končala pa v kaosu in krvi. Gre za motiv, ki sta ga med drugim obdelovala tudi Sembčne Ousmane v romanu Zadnji iz imperija (Le Dernier de l'empire), ki je preveden tudi v slovenščino, ter Emmanuel Dongala v romanu Puška v roki, pesem v žepu (Un fusil dans la main, un počme dans la poche). Omenjeni roman Aminate Sow Fall sodi v tako imenovani »roman o diktaturi«, ki je zlasti v sedemdesetih in osemdesetih letih predstavljal poseben, nadvse živahen žanr afriške frankofonske literature. Uvajal je ne le tematske, ampak tudi številne formalne in slogovne inovacije.
Naj dodamo še, da nobena izmed avtoričinih knjig še ni prevedena v slovenščino.

Zgodba Pokvarjeno slavje oziroma v izvirniku La fête gâchée, ki ji bomo prisluhnili nocoj, je izšla v zbirki Nouvelles du Sénégal (Pariz: Magellan) leta 2010. Loteva se vprašanj revščine in brezperspektivnosti, s tem povezane ilegalne emigracije ter humanitarne pomoči. »Lažni lev«, ki odigra ključno vlogo v zapletu zgodbe, je poseben ples oziroma plesna igra pri Volofih, v tem primeru prirejena na čast človekoljubnih tujcev, nad katerimi pa niso navdušeni vsi potencialni prejemniki pomoči. Aminata Sow Fall je v besedilo vpletla številne nasprotujoče si glasove mestnih prebivalcev in tako učinkovito odprla prostor za prevpraševanje tega kočljivega problema.


Literarne oddaje Tu pa tam podpira Mestna občina Ljubljana v okviru programa Ljubljana - svetovna prestolnica knjige 2010.