Četrtek, 7. 4. 2011
bruc
Black Joe Lewis & The Honeybears so zmogljiva »garažno-soul« kombinacija. Osemčlanska zasedba poskrbi za ognjevito in doživeto glasbeno izkušnjo, tako na svojih studijskih posnetkih kot tudi na svojih energičnih koncertnih nastopih. Black Joe in njegovi prijatelji ne bodo več dolgo zgolj ogrevalni akt. Njihov drugi album »Scandalous« dokazuje, da gre za iskrivo glasbeno zasedbo, ki zna spontano zamešati soul, funk in blues in vse to začini tudI z rockovskimi začimbami … (v celoti!)
* Black Joe Lewis se s svojo osemčlansko zasedbo The Honeybears hitro razvija v velikega teksaškega predstavnika sodobnega soula in bluesa. V prejšnjem desetletju je ob spremljavi kitare samostojno nastopal v okolici Austina. Leta 2007 je ustanovil The Honeybears in pričel se je njihov hiter razvoj. Že leta 2009 so bili opaženi kot obetajoča zasedba na enem od pomembnejših ameriških festivalov »South by Southwest«, ki se posveča tudi sodobni, kreativni glasbeni produkciji in se vsako leto odvija prav v Austinu. Istega leta je številčna rock'n'soul banda izdala svoj odličen prvenec »Tell 'Em What Your Name Is«.
V primerjavi z njihovim drugim albumom, ki ga obravnavamo danes, je bil prvenec veliko bolj direkten, prodoren in neobrušen. Na poslušalca je deloval bolj neposredno. Zagrabil ga je takoj, s prvo skladbo, in ga ni izpustil vse do zadnje. Tudi na prvem albumu je bilo veliko kombiniranja soula, funka in bluesa, vendar je bila dinamika med posameznimi slogovnimi prehodi veliko bolj tekoča.
Združevanje vplivov Jamesa Browna in starih bluesovskih mačkov ostaja tudi tokrat pregneteno s pristnimi funkoidnimi linijami in številnimi rockovskimi kitarskimi odkruški. Slednji so Black Joe Lewisa približali tudi garažni rockovski publiki, vendar to še zdaleč ne pomeni, da ima veliko skupnega z garažnim rockom. Podobnosti bi morda lahko iskali le na liniji vsebinske izpovednosti, ki se navezuje na burne dogodke iz vsakdanjega življenja, na zapletena razmerja med moškim in žensko. Težkega življenja, ki ga je v preteklosti izkusil tudi sam, se Black Joe loteva uporniško, a hkrati tudi razuzdano in veseljaško.
Za produkcijo albuma je poskrbel bobnar zasedbe Spoon, Jim Eno. Z osemčlansko zasedbo je oblikoval sodobno zvočno celoto, ki se na srečo izogiba plitkemu digitalnemu učinku in poskrbi za močno naoljeno zvočno dinamiko. Prav zato morda nekateri trdijo, da je glasbena celota Black Joe Lewisa in njegovih Honeybears »retro« usmerjena. Morda so tudi presenečeni, da je možno v novem tisočletju ustvarjati tako pristno »garage-soul« glasbo, kot jo je poimenoval kar sam Black Joe Lewis.
Bend ostaja na svojem drugem albumu dinamičen in raznolik, tako da ga ne moremo strpati v preproste žanrske predale. Uvodna skladba »Livin' in The Jungle« vas bo takoj spomnila na čutnega Jamesa Browna. Ko boste že povsem prepričani, da gre za tipičen soul-funkoidni album, vas bo Joe presenetil z bluesom, kot na primer v primeru skladbe »Messin'«. Z njo se Black Joe poklanja velikim »country blueserjem« iz preteklosti, ki jih zelo spoštuje in obožuje. Spominjajo ga na obdobje, preden je ustanovil svoj bend in je nastopal še kot samostojni ustvarjalec. Že v naslednjem trenutku se zasedba spusti v območje »talking bluesa« in to s skladbo »Mustang Ranch«. Določeni momenti albuma presenečajo z baladno otožnostjo, ki z lirično zamaknjenostjo prikličejo v spomin kakšnega Otisa Reddinga. Takšna je na primer skladba »Since I Met You Baby«. Pri navedeni skladbi zelo izstopajo dolgi solistični vložki trobil in pihal ter močni spremljevalni vokali zasedbe The Relatives. Pod njimi se elegantno sprehajajo kitarske linije, ki so dobro podložene s kompletno ritem sekcijo. Celotna glasbena struktura skladbe je prežeta s prodornim, hrapavim vokalom Black Joe Lewisa. Zasedba je tehnično dovršena in povezana v močno glasbeno enoto, ki se neobremenjeno sprehaja med različnimi glasbenimi slogi.
Žal se na koncu prav to izkaže tudi kot šibkejša plat albuma. Kar je pri celotni zgodbi nekoliko moteče, so dokaj ostri slogovni prehodi med posameznimi skladbami. To odvzame albumu zaokroženost in enovito prepletenost celotne vsebine. Poslušalčeva napetost se na ta način gradi in ruši iz skladbe v skladbo. Morda bi lahko že z drugačno razporeditvijo skladb dobili enotnejše učinke. Ne glede na to, je drugi album Black Joe Lewisa & The Honeybears velik korak k glasbenemu uspehu. S svojimi neumornimi turnejami po Severni Ameriki, si je Black Joe ustvaril močno bazo oboževalcev. Prav dolgo ne bo več nastopal kot ogrevalni akt za kakšne New York Dolls, kot se je to dogajalo še kakšno leto nazaj. Le še vprašanje časa je, kdaj ga bomo lahko videli tudi na evropskih glasbenih odrih.
pripravil Brane Škerjanc
Komentarji
komentiraj >>