Nedelja, 10. 4. 2011
polonap
Vrelec energije, jeze in brezkompromisnosti nam na svojem drugem albumu ponuja newyorški kvartet Shilpa Ray and Her Happy Hookers. Njegova gonilna sila je drobna, toda jezična vokalistka Shilpa Ray, potomka indijskih priseljencev v ZDA, ki si je za svoj instrument izbrala harmonij – nenavadna izbira v rocku, a standard pri učenju klasične indijske glasbe, ki mu je bilo dekle podvrženo v mladosti. (v celoti!)
* Stari mački Grinderman so nam lani odkrili dve samosvoji glasbenici, ki zadnje mesece opozarjata nase s svojima ploščama. Debitantko založbe Domino Anno Calvi, eno najbolj vročih otoških glasbenih imen ta hip, smo v Tolpi že predstavili. Nocoj pa je z nami vročekrvna frontmanka brooklynske zasedbe Shilpa Ray and her Happy Hookers, ki v Evropi do zdaj še ni bila deležna posebne pozornosti, vendar verjamemo, da se bo tudi to še spremenilo. Shilpo Ray je namreč tako kot Anno Calvi težko slišati, ne da bi si zapomnili njen glas in ne da bi nam njeni melodični rockovski komadi še nekaj časa odzvanjali v glavi.
Čeprav gre za dve precej različni odrski personi in niti ne sorodna glasbena izraza, lahko o še ne tridesetletnih glasbenicah rečemo vsaj to, da ju druži »soul«. Ne sicer kot glasbena zvrst, prav gotovo pa v smislu energije in čustev, ki jih vlagata v svoje delo. V glasbi obeh poleg tega izstopa uporaba nevsakdanjega inštrumenta v rockovskih zvrsteh – harmonija.
Pri Shilpi Ray je to glasbilo logična izbira, če poznamo njeno biografijo. Vzgoja v tradicionalni družini indijskih priseljencev v Združene države je namreč vključevala učenje indijske klasične glasbe, harmonij pa je bil inštrument, na katerega se je dekle spremljalo pri petju. Od tod interpretacija naslova njenega drugega albuma Teenage and Torture – igrati harmonij in peti pesmi v jeziku, ki ga ne razumeš, v najstniških letih pač ni hec.
Toda mladostna tortura se je obrnila Shilpi v prid, saj je z uporabo tega specifičnega inštrumenta izoblikovala poseben zvok svoje glasbe. Ob pop senzibilnosti, ki jo nemara lahko povežemo z njenimi zgodnjimi vplivi – s psihadelijo in popom šestdesetih let - je najprej navdušila na lokalni ravni z zasedbo Beat the Devil. Ko je ta razpadla, pa je ob sebi zbrala Happy Hookers, skupino, ki ji pušča glavno besedo v kreativnih odločitvah in ji hkrati nudi trdno oporo pri realizaciji njenih idej. Danes jo sestavljajo kitarist Andrew Bailey ter odlična ritem sekcija, basist Nick Hundley in bobnar John Adamski.
Teenage and Torture je, kot rečeno, njihova druga plošča, ki po usmeritvi sledi prvencu A Fish Hook an Open Eye iz leta 2009, le da je še trša, bolj zgoščena in poenotena. V nasprotju s poplavo eksperimentalnih zasedb se četverica na njej dokaj strogo drži alter-rockovske smeri, za katero so značilni melodični, konvencionalno narejeni komadi, v katerih ni kaj dosti prostora za eksperimentiranje. Izstopajoča smer so plesni hiti Heaven's In Stereo, gossipovska Stick It To The Woman, Liquidation Sale in Erotolepsy. Iz tega glavnega toka pa štrlita vsaj še baladni pesmi Venus Shaver in v bluesu črpajoča Genie's Drugs, v katerih našo pozornost ponovno vodi Shilpin vokal.
Tematsko je včasih težko razbrati, o čem Shilpa poje, vendar so nekateri verzi dokaj eksplicitni in odslikavajo njeno lastno življenje, predvsem na ravni osebnih razmerij. Po drugi strani se loteva širših vprašanj sodobne družbe, povezanih s seksualnostjo in ženskami - denimo z njihovo vlogo v internetni pornografiji ali z lastno nezmožnostjo slediti lepotnim idealom, ki jih predpisuje kozmetična industrija. Jeze pri tem ne skriva in v tem smislu se vsaj ohlapno prilega tradiciji ženskih bendov, ki izhajajo iz gibanja riot grrl.
Kljub pohvalnim besedam, ki smo jih do zdaj nanizali na račun albuma Teenage and Torture, pa je v sklepnih stavkih Tolpe vendarle treba reči, da imamo pred seboj zgolj zelo spodobno alterrockovsko ploščo, in nič več kot to. Čeprav smo jo veliko in radi vrteli, ob njej prepevali in poplesavali, četverica z njo v popularno glasbo ne uvaja prelomnih novosti in ne premika kreativnih meja. In to je razlog, da smo pri dodeljevanju preveč navdušujočih besed pazljivi. Vse prevečkrat se je namreč v podobnih primerih že zgodilo, da je prvotnemu navdušenju sledilo razočaranje – da tovrstne plošče na dolgi rok preprosto ne prenesejo preizkusa časa. Če nas bodo Shilpa Ray and Her Happy Hookers z naslednjimi izdajami demantirali, pa toliko bolje.
pripravila Polona Poberžnik
Komentarji
komentiraj >>