Sreda, 6. 4. 2011
Tit Podobnik
Recenzija koncerta Mary Halvorson Tria in združenih Chicago Undergound Dua s Sao Paulo Underground v Klubu Cankarjevega doma ... (v celoti!)
MARY HALVORSON TRIO, SAO PAULO UNDERGROUND IN CHICAGO UNDERGROUND DUO, 5. 4. 2011; Klub Cankarjevega doma, Ljubljana
* Včerajšnji večer se je v Klubu Cankarjevega doma zgodilo srečanje dveh nadvse zanimivih zasedb, od katerih ena svojo godbo izrazito okvirja okoli kompozicij, druga pa skladbe jemlje veliko bolj ohlapno in sproščeno. S tega vidika je koncert ponudil par dokaj različnih poslušanj in doživetij, s čimer se posamezen glasbeni dogodek izven festivalov lahko le redko pohvali. Tokratni izbor se je izkazal za posrečenega predvsem zaradi dejstva, da je poleg očitnih referenc nastopajočih, do neke mere razkril tudi več obrazov osrednjih likov obeh bendov, Mary Halvorson in Roba Mazureka. Od teh obrazov pa niso vsi samo rožnati, a to je bila, kot rečeno, včeraj prednost.
Mary Halvorson si je v zadnjem desetletju nabrala že obilo zapriseženih fenov, priznanje newyorških godbenih sotrpinov in nastope na nekaj najbolj uglednih festivalskih datumih. Njen trio smo včeraj pri nas sicer videli prvič, poleg nje sta se nam predstavila še John Herbert na kontrabasu in stari znanec slovenskih odrov, bobnar Chess Smith. Tu ni kaj dodati, nedvomno gre za eno aktualnejših zasedb, ki preigravajo jazzovske kompozicije, pri katerih bi se dalo »jazzovske« morda sem pa tja tudi izpustiti. Še newyorški kritiki se veliko raje naslanjajo na pojem kreativna glasba, čeprav gre pri Mary očigledno za jazz kitaristko. V včeraj videnem triu pa pri njej vsaj zaenkrat še ne moremo govoriti tudi o neki izluščeni improvizatorki, saj je mimo smernic delovala nekoliko oholo.
Celoten uvodni del večera je, razen vitalnega Chesa Smitha, minil nekako zategnjeno, zaprt v enosmerno interpretacijo začrtanega materiala. Toni in poltoni izpod prstov Mary Halvorson nikakor niso hoteli zazveneti in v trenutku, ko poslušalec prične z razmišljanjem, ali so napake predviden del glasbe ali ne, je za izvajalca morebiti že prepozno. To je bila velika škoda, saj Maryjine gibke kompozicije z veliko obrati ponujajo ogromno prostora za dodano vrednost, ki je stvar glasbenikove interpretacije. Tako pa so tudi prehodi med efekti delovali precej mehansko, njena desna roka intenziteti ni dodajala skoraj nič, večina je bila enostavno prepuščena samemu efektu. Zaradi tega je trio najbolje funkcioniral med skupnim grajenjem skladb, ko so drug drugemu nudili oporo in jim je ritem Chesa Smitha vdihaval življenje. Vse skupaj se sliši precej negativno, a razlog za takšno oceno se skriva v bisu. Če ga ne bi bilo, bi bil morda vtis drugačen, tako pa je v dodatku Mary pokazala svoj pravi obraz in na uvodni del vrgla ogromno senco. Kar naenkrat je delovala jezno, odločno, izpod prstov so ji tudi med solističnim vložkom uhajali pravi rafali in kompozicijo je bilo mogoče začutiti brez racionalne razlage o njeni fantastičnosti. Če smo torej tekom uvodnega nastopa sprva lahko spremljali zgolj ovinkasto pot skladb, smo se v dodatku naužili še energične izvedbe, s čimer je Mary Halvorson nedvomno upravičila svoj sloves ene najbolj perspektivnih in kreativnih kitaristk ta hip.
Sledil je kratek premor med obema polčasoma tokratne edicije Cankarjevih torkov, čeprav smo na začetku sicer pričakovali tretjine. Še popoldne je bil namreč predviden ločen nastop zasedb Chicago Underground Duo in Sao Paulo Underground. Razlog za združitev in posledično priključitev Chada Taylorja k Sao Paulo Underground niti ni pomemben, po tem nastopu pa smo se tisti, ki ju v živo še nismo videli, vseeno spraševali, kako funkcionirata Chicago Underground Duo na odru, saj plošče obljubljajo marsikaj. Treba pa je tudi vedeti, da nekatere skladbe Rob Mazurek izvaja z obema zasedbama.
Pustimo sedaj predvidevanja, zgoščena zasedba Sao Paulo Underground z na trenutke kar tremi bobnarji časa namreč ni prepuščala nepotrebnemu razmišljanju. Intenzivna, neprebojna repeticija vseh slojev s tolkali, kitaro cavaquinho, klaviaturami in samplerji, je Robu Mazureku, osrednjemu protagonistu kolektiva, nudila ogromno prostora za improvizacijo in raztegovanje zanj značilnega zvena korneta. V glavnem se je držal skladb z bolj poskočnim tempom in dramaturškim lokom brez zasukov, kar je marsikatero glavo ujelo v nenehno zibanje. Nadalje je njegovo potrpežljivo čakanje na primeren trenutek za vstop to zibanje še podaljševalo, glasbi pa dodajalo neobvezen, lahkoten občutek. Nikomur se ni nikamor mudilo in te vibracije je zasedba znala prenesti na poslušalce. Morda jim gre očitati zgolj kanček predvidljivosti, saj je bila večina skladb odigrana po enakem kopitu in z rabo istih efektov, s čimer je bil učinek zlahka predvidljiv. Poleg tega je vtis neznatno pokvarila tudi trenutna Mazurekova nezadovoljnost z zvokom, kar je bilo očitno med njegovim tišanjem korneta. Sicer je znan po tem, da često vijači in preizkuša zvočne odtenke med koncerti, in konec koncev je to obvezen del nastopa. A gledano širše so to samo opazke, ki jih ne gre jemati kot označevalce celotnega nastopa združenih Chicago Underground Duo in Sao Paulo Underground. Ta je minil delno v karnevalskem vzdušju, delno, kot bi, denimo, združili Cherryjevo Multikulti in Sun Ra-ja z Lesterjem Bowiejem ter brazilskim deževnim gozdom. Ja, Mazureka in njegove distinktivnosti bi lahko bilo več, a tokrat je bil v ospredju kolektiv. In to upravičeno.
V Klubu je bil Tit Podobnik.
Komentarji
komentiraj >>