Petek, 8. 4. 2011
jizah
Pharoahe Monch je eden redkih raperjev, ki v 20 letni karieri, ni niti enkrat resneje razočaral. Konsistentnost njegovega ustvarjanje, se sicer giba vzporedno z njegovim staranjem, vse več je mehkejših stvari, a mu verbalnega in liričnega znanja nihče ne bo oporekal niti po novem albumu W.A.R.. Prijeten posluh 40-letnega veterana, ki se tematsko ukvarja s konspirativno politiko, industrisjkim razočaranjem, uličnim nasiljem, hkrati pa ostaja zabaven, iskren in se zaveda staranja. (v celoti!)
* Na prste ene roke bi lahko prešteli raperje, ki na sceni delujejo že več kot dve desetletji in v svoji karieri še niso posneli slabega ali celo povprečnega materiala. Eden od njih je vsekakor nekdanji član izjemnega raperskega dvojca Organized Konfusion, gospodič Pharoahe Monch.
Veteran v svoji karieri postopoma zmanjšuje čas med izidi albumov, saj je med njegovim solističnim prvencem, zloglasnim in izvenserijskim »Internal Affairs« ter nadaljevanjem »Desire« minilo kar 8 let, za svoj novi album pa je potreboval »le« 4 leta. Konsistentnost in konceptualnost njegovih solističnih albumov nas vedno popeljeta stran od aktualnih raperskih trendov, trenutne brezizrazne klubske raperske generike in smernic, ki jih kažejo takšne in drugačne lestvice. Pharoahova največja moč se skriva ravno v tem, da kljub očitnim možnostim nikoli ni hotel zaplavati v vode komercialnega hiphopa, v potrošniške trende, temveč se je gibal znotraj zvokov, ki so bili njemu zanimivi, in prav to je glavna odlika njegovega tretjega solo albuma, poimenovanega »W.A.R.«, kar v bistvu pomeni We Are Renegades.
Odličnost in dinamika podajanja rim, izjemen tok besed tega liričnega akrobata, gimnastičarja, ki se nenehno razvija, tako v polju pisanja besedil kot natančnega in prožnega flowa ter navsezadnje dokaj neraperskega petja, se dobro izklesa na najnovejšem pridelku. Tudi pri prepevanju bi Pharoaha Moncha lahko vsekakor uvrstili globoko v prvo ligo raperjev, ki opravljajo tako vlogo emsija kot pevca. Nore vokalne sposobnosti in odraslost ter premišljenost o vsaki izjavi posebej albumu dajejo neverjetno moč. Čar albuma je, da z vsakim posluhom postane bolj prijeten in izrazen, česar morda ob prvem posluhu ne zaznamo.
Kompleksnost njegovih rim, staranje in zanimanje za starošolsko soul formulo, pomešano z zlatodobnim raperskim obdobjem, sicer, tako kot na prejšnjem albumu »Desire«, morda za hardcore rapersko bazo prinašajo malce preveč pevskih vložkov, a se brez izjeme vsi lepo izlivajo v klasične jazzy-hiphoperske podlage. Le-te vestno prikazujejo stanje, v katerem se Pharoahe Monch nahaja, kaj ga zanima, kaj ga premakne in v čem se počuti dovolj udobno.
Tematsko ne odkriva tople vode, v osnovi gre še naprej za politično, socialno, glasbeno komentiranje sveta, ki nas obkroža, le da tokrat fant zavzame stališče starejšega občana. To, sicer rahlo nergaško vlogo, opravi vestno, nekajkrat tako konkretno nagovori mladino in s tem priznava svoje staranje, večinoma pa ostaja zvest t.i. »real hip hopu«, zavednim besedilom, ogorčenju nad dandanašnjo konspirativno politiko, zaskrbljen je nad uličnim nasiljem, pretirano konzumacijo »cracka« in njemu podobnih drog ter razočaranjem nad sodobno podobo raperjev. Vse tematike obdela navidez zelo lahkotno, saj izjemen »flow« in občutek za ritem delata družbo njegovi sposobnosti opazovanja, čustvenem dojemanju okolice, uličnem znanju, inteligentni metaforiki ter premišljenim, dodelanim in naštudiranim rimljivim sklopom.
Izogibanje preprostim, prvožogaškim rimam po drugi strani ustvarja prostor tudi za nekakšno mešanico abstraktnega raperskega ustvarjanja, momentalno sledečega poeziji, ki pa se meša z estetiko »battle rapa«. Pharoahe je na nek način raper, ki nam pomaga razumeti svet okoli nas, glasbeno industrijo napada od znotraj in si privošči nekaj direktnih napadov na velikane svetovnega show biznisa, kakršni so založnik Jimmy Iovine, boksarski nategun Don King in marsikdo drug. V vse to pametno dodaja vokalne in raperske goste, ki mu z izjemno fenomenalne Jean Grae ne odvzemajo vloge protagonista albuma in hkrati ničesar ne odvzemajo plošči, saj so dodani zelo precizno. Plejada klepetačev širokega razpona, od političnega angažiranca Immortala Techniqua, preko Royca Da 5 9-a, Phonteja, pa vse do totalnega uličarja Stylesa P-ja, ponujajo pestro rapersko pomoč. Ob dodatku kitarista Vernona Reida ter soul dive Jill Scott pa album dobi prepotrebno širino, ki razbremeni občasno dolgočasnost oz. podobnost podlag.
Vsekakor se je potrebno za hip pomuditi tudi pri izbiri leftfield producentov, ki svoje delo, z izjemo fascinantnega Exila ter konstantnega Marca Pola, opravijo zadovoljivo, a nekako vseeno ne morejo povsem slediti Pharoahu. Za podlage so tako poskrbeli M-Phazes, Diamond D, Samiyam, Mike Loe in še nekateri drugi, manj znani producenti, ki pa so uspeli v skupnem seštevku vendarle postaviti dovolj enotno zvočno sliko in so se dobro vključili v koncept raperja.
Pharoahe Monch vsekakor ostaja eden največjih talentov rapa v vseh tehničnih ozirih, zna ustvariti prostor, v katerega podaja svoje misli, integritete, ustvarjene v zadnjih letih, pa nikakor ni izgubil, niti ob izdaji tega albuma. Večzložne rime se lepo, bistro podajo k njegovi socialni observaciji okolja, s katerim se sooča nepretenciozno, lahkotno, a natančno. Konceptualno zapade v zgodovino črnske glasbe, s poudarkom na neo-soulu, gospelu in bluesu, z veliko vokali in odlično uporabo pevcev na refrenih, ki se dokončno izkaže v zaključni kompoziciji z Jill Scott. Svoje namere odlično prikaže preko besedil, z relevantnimi gosti in lahkotnostjo podajanja pa bo album vsekakor bližje ljubiteljem „golden ere hip hopa“ in neo-sola, kot klasični alternativni, indie publiki, ki ne posveča veliko časa besedilom.
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >>