Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
NEPOSREDNO POTROŠNA DEMOKRACIJA (1685 bralcev)
Sreda, 6. 4. 2011
tomazza



Še predenj je aktualni Vladi Boruta Pahorja Ustavni komisiji Državnega zbora uspelo danes na mizo dostaviti predlog ustavnih sprememb, s katerim bi naj popravili pravila pri izvedbi naknadnega zakonodajnega referenduma, je včeraj odjeknila novica, da skupina 31-ih poslancev opozicijskih SDS in SNS zahteva razpis naknadnega zakonodajnega referenduma tudi o zakonu o preprečevanju dela in zaposlovanju na črno. Toda tako to v tej po slovensko neposredno potrošni strankokraciji gre ...
Še predenj je aktualni Vladi Boruta Pahorja Ustavni komisiji Državnega zbora uspelo danes na mizo dostaviti predlog ustavnih sprememb, s katerim bi naj popravili pravila pri izvedbi naknadnega zakonodajnega referenduma, je včeraj odjeknila novica, da skupina 31-ih poslancev opozicijskih SDS in SNS zahteva razpis naknadnega zakonodajnega referenduma tudi o zakonu o preprečevanju dela in zaposlovanju na črno. Ker bo to po to nedeljskem odločanju o zakonu o malem delu, prav tako na domači notranje-politični urnik prihajajočem referendumu o pokojninski reformi, še pred poletjem že tretje neposredno odločanje volilk in volilcev, utegne kdo še pomisliti, kako zelo neposredno demokratično je urejena domača uradno sicer predstavniška demokracija. Toda temu v tej po slovensko neposredno potrošni strankokraciji pač ni tako.

Kot pričajo podatki zadnje javnomnenjske raziskave Politbarometer je Republika Slovenija država, v kateri ljudje najbolj zaupamo gasilcem, najmanj pa prav političnim strankam, vladi, premieru in celotni instituciji Državnega zbora, ki jo zadnjih 20 let obvladuje strankokratska združba politično istih obrazov. Toda kljub obče prisotnemu pomanjkanju zaupanja v politične inštitucije države, ali pa dejstvu, da se parlamentarnih volitev v tem trenutku ne bi udeležilo kar 46 odstotkov anketirancev Politbarometra, od preostalih 54 odstotkov pa jih kar 22 odstotkov nima najmanjšega pojma, koga bi na volišču sploh obkrožili, zaenkrat celotno državljansko telo plus vsi drugi začasno ali stalno nastanjeni na tej danes prav sončni strani Alp ostajamo predvsem ujetniki domače strankokracije in neposredno potrošne demokracije.

Ne glede na to, ali ste pristaš neposrednega odločanja, ali ne, kot davkoplačevalec prispevate tudi za stroške izvedbe vsakega referenduma. Po novem in v skladu z voljo Ustavnega sodišča pa se iz za vse državljane skupne proračunske blagajne poravnajo tudi stroški predreferendumske kampanje predlagateljev oziroma zagovornikov posameznih v Državnem zboru sprejetih zakonov. Torej Vlade in strank koalicije, ki so jih izglasovale. Glede na to, da se politične stranke na Slovenskem tako ali tako na redni mesečni bazi financirajo z izplenom proračunskega denarja, ki jim pripada na posamezno glavo volilca, je s to odločitvijo Ustavno sodišče predvsem nekoliko razbremenilo na veliko zadolžene stranke aktualne koalicije, ki so do sedaj financirale ta oglasno-potrošniški boj za naklonjenost domačega volilnega telesa in za referendumski ZA z glasovi njihovih poslancev v Državnem zboru že sprejetih zakonskih rešitev.

Toda po novem v tej po slovensko potrošni demokraciji za vsakokratne stroške vladne predreferendumske kampanje, povedano na primeru zakona o malem delu – iz skupne državne blagajne prispevamo tako vsi nasprotniki kot vsi zagovorniki njegove uveljavitve. Tako je vladajoča koalicija in vlada pridobila nov vir skupnih javnih sredstev za oglaševalske kampanje komuniciranja o pravilnosti in smiselnosti lastnih na referendumih s strani opozicije izpodbijanih zakonskih odločitev in uveljavitev. Ob širom nasmejanih obrazih politične kaste strank na oblasti, pa se novega vira prihodka lahko veselijo zgolj še v oglaševalskih in podobnih agencijah za likanje videza javne podobe.

Javna podoba političnih strank, Vlade, Državnega zbora in ostalih političnih institucij države pa ostaja rekordno nizka. Ne glede na 100.000 evrov, ki jih je iz vsem prebivalcem države skupnih proračunskih sredstev za predreferendumsko kampanjo o zakonu o malem delu namenila vlada, usoda zakona ostaja negotova. Če zakon pade, potem to pač ne bo najbolj modro in preudarno potrošenih 100 tisoč evrov javnega denarja. Ampak s tem se akterji dogajanja tako v vladajoči koaliciji kot opoziciji pravzaprav ne obremenjujejo, saj gre nenazadnje le za skupno davkoplačevalsko malho.

Celo opozicijski predlagatelji zadnje zahteve za referendum o zakonu o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, sicer gladko priznavajo, da so vsi ti referendumi na nek način res nepotrebni, ampak da jim v opoziciji, enkrat ko gre koalicijski bager pri glasovanju čez njihove amandmaje, predloge in pripombe, drugega ne preostane. Resnica bi naj bila sicer v predstavniških demokracijah povsem nasprotna, saj so prav zato v njih vsake štiri leta parlamentarne volitve in bi naj sprejemanje zakonskih odločitev s sabo prinašalo tudi politično odgovornost predlagateljev in glasovalcev ZA te rešitve. Toda v domači tako zelo neposredno potrošni demokraciji temu pač ni tako.

Prebivalci domače Republike tako ostajamo ujetniki v zadnjih 20 letih razrasle strankokracije in politično-marketinških prijemov, za katere bolj in manj usposobljenim strokovnjakom plačuje tako strankarska koalicija kot opozicija. Pri referendumskem odločanju tako le ne gre za prelaganje odgovornosti za poslanske odločitve na volilce. Gre zgolj za simbolni boj za njihovo naklonjenost in javno politično podobo posameznih strankokratov. Toda tako to na Slovenskem gre. Že s samo zahtevo opozicijskih 31 poslancev za razpis referenduma o zakonu o preprečevanju dela in zaposlovanju na črno, je bilo namreč jasno, da je vladni predlog ustavnih sprememb pravil pri izvedbi naknadnega zakonodajnega referenduma obsojen na propad. Med navadno politično gobezdanje pa sodi tudi današnja napoved predloga desetih točk sprememb domače Ustave zaenkrat še opozicijskega strankokrata Janeza Janše. Ustavo namreč lahko, pa čeprav zakaj bi sploh jo, spreminja zgolj 2/3, torej 60 plus večina poslancev Državnega zbora.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z domačo neposredno potrošno demokracijo in tej pripadajočo strankokracijo v zobeh poskrbel Tomaž Z.



Komentarji
komentiraj >>