Petek, 15. 4. 2011
Borja
Orchestre Poly Rythmo de Cotonou je verjetno prva beninska atrakcija
začetka sedemdesetih let, brez katere bi bila tamkajšnja scena precej
precej drugačna, saj je poleg izdajanja lastnega materiala spremljala
večino takratnih pomembnejših lokalnih izvajalcev. Lani so se s
koncertno serijo po celi večnosti vrnili med žive, sedaj pa so izdali
prvi album po več kot dvajsetih letih! Mešanico lastnih priredb in
novih komadov so posneli v Parizu na izključno analogni opremi. (v celoti!)
* Orchestre Poly Rythmo de Cotonou je verjetno prva beninska atrakcija začetka sedemdesetih let, brez katere bi bila tamkajšnja scena precej precej drugačna, saj je poleg izdajanja lastnega materiala spremljala večino takratnih pomembnejših lokalnih izvajalcev. Lani so se s sploh prvo evropsko koncertno serijo po celi večnosti vrnili med žive, zdaj pa so izdali prvi album po več kot dvajsetih letih! Mešanico priredb svojega starejšega materiala in novih komadov so posneli v Parizu na izključno analogni opremi, skrbi pa le sodelovanje dveh članov skupine Franz Ferdinand pri enem od posnetkov ...
Orchestre Poly Rythmo, s celim, dolgim imenom Tout Puissant Orchestre Poly-Rythmo de Cotonou, so v sedemdesetih letih dobesedno harali po mali državi Benina in širši regiji zahodne Afrike. Nastali so okoli leta 1969 in v naslednjih dvajsetih letih nanizali neverjetnih petdeset albumov, kar nanese okoli petsto posnetkov neverjetne palete slogov od afrobeata in drugih zahodnjaških – fankerskih - vzorcev do seveda lokalnih, bolj tradicionalnih zvokov in žanrov večjih scen okoliških držav. Glede na to, da je njihova hiperproduktivnost povsem usahnila v začetku osemdesetih let, so mnogi, celo v Beninu, mislili, da je bend pač razpadel. Kar pa sploh ne drži! Res je, da sta smrt dveh članov in trd politični režim države v tistem času delovanje Poly Rythma precej ohromila, a razpadli niso nikoli. K sreči so njihov impresivni katalog pred nekaj leti opazile založbe, kot sta Analog Africa in Soundway, in situacija se je popolnoma spremenila. Pred tem so bili Orchestre Poly Rythmo znani le zanesenjakom nad afriškimi godbami, veliko njihovih plošč pa je bilo redkih in dragih kot žafran. Okoli leta 2007 so postali pomemben del afrofunk revival gibanja, ki je zajel poslušalstva po vsem svetu, ponovne izdaje njihovega materiala pa so postale povsem dostopne.
Francoska radijska novinarka Elodie Maillot je med potikanjem po Beninu leta 2007 skupino komaj našla in ji potem pomagala pri organizaciji njihove prve evropske turneje sploh. Skupaj s turnejo pa je nastala tudi v Parizu posneta plošča Cotonou Club, njihov prvi album po dvajsetih letih.
Na njem sodeluje kar nekaj gostov, med njimi verjetno najbolj znana beninska pop zvezda Angelique Kidjo, s katero so sicer igrali že pred desetletji in, precej presenetljivo, dva člana škotske rockerske atrakcije Franz Ferdinand, ki sta do sodelovanja prišla po neznanem ključu. Jasno je le, da so Franz Ferdinand eni od številnih novih fenov beninskih mojstrov in da so z njimi pred snemanjem že delili oder.
Glede na to, da je bila večina ponovnih izdaj starega materiala skupine Orchestre Poly Rythmo osredotočena na njihovo afrofunkersko, rahlo psihedelično in progresivno dejavnost, je bilo pričakovati, da bo nova plata stavila na te sloge. A sploh ni tako. Cotonou Club je mešanica vsega živega, od lokalnega vuduna do afrobeata, koščka highlifa, celo afrokubanskih viž in seveda vsega pričakovanega. Edino prav, saj Orchestra Poly Rythmo nikoli niso bili afrofunk bend, ampak pravi motor, institucija premešavanja raznih slogov. V bistvu prav priredbe preteklih “hitov” ne prepričajo povsem. Kot prvo so v povprečju skoraj za polovico krajše od originalnih posnetkov. Bolj pomembno, prav pri teh reinterpretacijah najbolj neposredno slišimo paradoks plošče Cotonou Club. Eden ključnih razlogov, zakaj skupina izstopa iz ponudbe afriških godb sedemdesetih let, je njihov zvok, ki je bil zrnat in zapacan, njihov slog pa udaren, na trenutke povsem zatripan. In tega zdaj ni več. Prekletstvo večine povratniških bendov je, da ne morejo rekreirati zvoka, s katerim so sploh postali prepoznavni, pogosto so rezultati preveč čisti, včasih celo sterilni. Jasno, trideset let po teh posnetkih je povsem nemogoče poustvariti isti zvok, isto produkcijo, pa čeprav so tudi tokrat snemali na povsem analogni opremi. Prav tako ni več prepoznavne visoke hitrosti tempa, s katerim so igrali, komadi so opazno počasnejši in čeprav tudi na plošči Cotonou Club slišimo udarne pesaže, pa v tej udarnosti ni pretekle norije. Glede na EMŠO članov benda je to povsem razumljivo in vseeno kar nekaj materiala deluje sveže, predvsem pa prepričata prav lahkotno nametavanje slogov in raznozvrstnost posnetkov.
Poly Rythmo de Cotonou so v osemdesetih letih počasi zbledeli in za dolgo časa povsem izginili iz mednarodne scene, kar pa na srečo ni bil konec njihove zgodbe. Zaradi dobrodošlih okoliščin so se vrnili, prvič tudi na evropske odre. In prav koncertna različica je verjetno tisto, kjer se skriva prava moč njihove nove plate. Skupino sestavljajo izkušeni mački, ki točno vejo, kako se zadevi streže v živo. Sploh pa je Cotonou Club verjetno prvi v seriji povratniških albumov beninskih veteranov in glede na izhodišče je prihodnost res svetla.
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>