* Posnetek Sol6 je nastal aprila, pred dvemi leti v amsterdamski jazzovski dvorani Bimhuis. Kljub terminu, v katerem se je plošček nemara znašel bolj spričo nekaterih okoliščin, ne gre za izrazito koncertno ploščo, vsaj kolikor na njej manjkajo vsi običajni indici koncertnega posnetka. Vendar pa to lahko pomeni kvečjemu to, da imamo opravka z druščino, ki že tako ali tako igra koncertno ali 'živo' muziko.

Ugotovitev ni zgolj klišejska, izvira pa morda tudi iz zasnove tako nastalega posnetka. Preveliko število samostojnih komadov posnetku ali nastopu preprečuje, da bi zašel v izpraznjena preigravanja, a se spričo povezanosti in širokega razpona kompozicij posluša tudi kot povezan, daljši kos muzike. Da se šesterica ne udinja izključno v možnem misticizmu enkratnosti in spontanosti trenutka, je jasno že od začetnega Some Things Must Stay, kjer se počasno, zdrobljeno zbiranje glasov hitro prevesi v nadvse melodično in ubrano muziciranje. Nemara pa seznanjenim ne ubeži sorodnost tega pristopa s tistim, ki ga poznajo iz dveh sorodnih zasedb, the Roof in njene naslednice 4walls. Ravno tako gre za posrečeno in na posluh povsem naravno zlivanje melodične igre izrazitih ritemskih poudarkov, drobnih improviziranih domislic v smeri atonalnega ter odpetih pesmi, ki so tokrat sicer v manjšini.

Omenjenih zasedb ne omenjam po naključju, saj tokrat predstavljata eno od predzgodovin nocojšnje zasedbe, ki sta jo zbrala pianist in basist omenjenih Veryan Weston in Luc Ex. Kljub pomembnosti ostalih članov šesterice je ravno ta preblisk zadnjih desetih let newyorške snovalnice muzik njen še najmočnejši pogon. Eden razlogov za to trditev je resda prepoznavna Westonova igra, ki mirno lahko preide iz izrazito ritmičnega stopnjevanja okoli osnovnih akordov v nežno podlaganje osnovnih melodij, v kar mimogrede posežeta basist in bobnar ter muziko preusmerita v nenadejane smeri. Tu je še vloga vokalov, za katere sicer ne skrbi karizmatičen glasolog, kakršen je Phil Minton, pač pa enakovredno pritegne polovica seksteta, vsaka na svojem mestu. Šansonjersko Weston v Chanson Hollandaise, ki črpa iz opusa Erica Satieja. Bolj lirično violistka zasedbe Mandy Drummond v obdelavi pop balade Close To You.

A sorodnost z Westonovimi in Lucovimi drugimi skupnimi projekti se vendarle konča tam, kjer so ti pravzaprav stali, v zasebi in torej izvedbi. Nosilki poudarjeno godalnega dela sta violistka Mandy Drummond in čelistka Hannah Marshall, ki vsaj toliko poudarjeno vlogo nosita v svojih pevskih prispevkih – četudi ti predstavljajo zgolj manjši del repertoarja zasedbe. Bobnar je tokrat Tony Buck, med drugim nosilec tria the Necks. Verjetno bolj izpostavljena članica seksteta pa je tudi na teh frekvencah čislana saksofonistka Ingrid Laubrock. Četudi prav slednja že na prvi posluh najbolj pritegne v odločnejših in melodično ubranih kompozicijah, je zvočno morda vsaj tako dragocena tam, kjer muzika zahteva malce podrobnejši posluh in do izraza pride predvsem improvizirajoči segment godala – saksofon.

Če okvir zasedbe Sol6 pravzaprav nosi jasna, poznana in značilna tradicija nekaterih zasedb dveh njenih članov, pa se posebnost šesterice začne razkrivati šele skozi podrobnejše poslušanje, v katerega vas zasedba vpelje polagoma. In glede na nekatere izkušnje z orkestrskimi izleti Lucovega bivšega benda je tukajšnja inačica zasedbe hvaležnejša za posluh, kot njena podvojena različica Sol12 – a to je zgolj ugibanje. Sol 6 brez saksofonistke se bodo na naših koncertnih odrih zglasili prihajajoči ponedeljek, tu pa poslušamo celoten posnetek koncerta v Amsterdamu izpred dveh let.

Some Things Must Stay;
And The World Might B flat After All;
Uncaged;
The Cage;
Miniature 1;
Brain Boilingly Obvious;
Chanson Hollandaise;
Leg Room In The First Class;
Amputation In Economy;
Nood;
Close To You;
Brain Boilingly Obvious 2;
Sick Eagle;
Autistic African Samba;
Brain Boilingly Obvious 3;
Insecurity; Miniature 2.


Pripravil Aleš Rojc