Študent se je nekega globoko razmišljujočega dne odpravil na metafizično potovanje po svetu. Še preden si je pomel oči, se je znašel na otoku sredi bermudskega trikotnika. Hip pred tem je bil še v oazi s kamelo, ko je naenkrat žival izginila, obenem pa sta se voda in kopno zamenjala. Poskus racionalizacije, sploh puščavskega portala, se je končal z zaključkom: »preveč čudno«.

Postanek v anti-gravitacijskem »hudičevem trikotniku« ga je navedel k primerjavi morda neprimerljivih stvari. Razlikam navkljub je zatonil v 'al-arafovsko' primerjanje. Razpon diskurza o geografskem trikotniku ga je spominjal na paleto nasprotujočih si argumentov glede globalnih in lokalnih dogajanj.

Takisto je ugotavljal tudi za tako sprejete javne dokazne razloge v  državi »pogojnega svobodnega sonca« v času raznega sprejetega ali vsiljenega spreminjanja na izobraževalnem področju. Za preoblikovanja od financiranja prek programske strukture in zaposlovanja do pozicioniranja znanosti v družbi je namreč slišal malo morje različnih argumentov. Med seboj seveda tako nasprotnih kot sta trditvi, da bermudski trikotnik obstaja oziroma ne obstaja.

Konkretneje, začetek drzne limonade o financah in poziciji je bila napoved zakonov Nacionalni program visokega šolstva in Raziskovalna in inovacijska strategija, ki zdaj rovari po področju šolstva in znanosti. Zaslediti je, da naj bi bila omenjena zakona z materialnimi posledicami takšna, kot je propaganda. Skratka, smiselna, kvalitetna in konstruktivna. Gre za del ali celoto zamišljenega trikotnika znanja na poti k razvitejši družbi znanja.

Natančnejše poimenovanje posameznikov - ministrstev v povezavi s predlaganimi osnutki in njihovimi metamorfozami - bi zahtevalo bržčas mučeniški podvig duhamornega zasledovanja tako členov kot njihovih mutacij. Za obnovo tako naštetega kot tudi samega utemeljevanja pa na tem mestu ni nikakršne potrebe. Bistvo je, da so bili predlagani in propagirani zakonski osnutki javno argumentirani s strani predlagatelja.

In prav argumentacija, ki že po definiciji nekako upošteva plus in minus točke, je naletela še na nasprotno argumentacijo. Podana so bila posamezna ali skupinska mnenja, ki nasprotujejo sprejetju teh dokumentov. Problemi so porojeni predvsem na sumu neoliberalne politike v ozadju in z njo prihajajoče grozeče industrializacije učenjaštva.

Tako se je v zadnjem času formirala iniciativa Mi smo univerza. Lahko bi se že vprašali o morebitni genealogiji s predhodnimi kratkotrajnimi združenji, ki so se zavzemala za razne plemenite cilje, rotirajoče okoli usode univerze. Tej želijo preprečiti morebitno izguba avtonomije, uvajanje ali višanje šolnin in prekarizacijo. Polemika  glede prekarnosti ima tendenco presega univerzitetnih meja in združevanja vseh pod to etimološko gledano po milosti dano zaposlitvijo. Nastalemu združenju se vseeno ne bo sledilo po njegovih morebitno preteklih in očitnih sedanjih nomadskih stopinjah, lahko bi tudi rekli iskanju skupnega javnega prostora.

Tu globalno gledano delujejo prav strpno v odnosu do oblasti, v smislu upoštevanja zastavljenih prostorskih regulativ. Skoraj tako, da bi v tem smislu in ob predvidenem skorajšnjem omikanem poznavanju zakonskih členov, ob manj poudarjeni humanistični noti, pravzaprav tvorili časom ustrezajoč idealen vladni podmladek. Konstantno iskanje nekega javnega prostora ob morečem iskanju samega sebe je proces, najbrž tudi birokratski slavolok, ki je neodvodljiv od spoštljivosti do zakonskih določil glede uporabe javnih prostorov.

Naposled se izpelje po vsej verjetnosti kar splošna ugotovitev. Ob argumentacijskem razhajanju z oblastjo civilna iniciativa dneve in noči rešuje vprašanje lastne legitimacije s prostorsko umestitvijo. In to povsem brezplačno in predvidoma neskončno birokratsko dolgo, z namenom da morebiti polnopravno demokratično sodeluje pri procesih, v katerih so legitimni akterji.

Argumentacija javnih vseh-tikajočih se vprašanj se na tem mestu skuša prevesiti v birokratski univerzarium ali bermudski argumentarium, ki se sprašuje o razmerju različnih argumentov glede na sam prostor. Predstava o javnem prostoru se zgodovinsko spreminja. Na primer vaško drevo, pod katerim so se nekoč zbirali in odločali, najbrž ni primerljivo z današnjimi javnimi prostori, ki navadno ne vključujejo dreves. Bolj verjetno je, da pogovor kjer koli postane javen takrat, ko so posekana vsa drevesa.

Za doseganje polnopravnega sodelovanja v javnem prostoru obstaja tudi možnost aktivističnega posega, vendar ga morda spremljajo neskladja z birokratskimi ali organizacijskimi regulativami in lahko naleti na preganjanje s strani oblasti. V teh primerih je videti, da bolj revolucionarna alternativa ni kapitalistično širokogrudno podprta, v nasprotju s kapitalistično deklarirano splošno podporo alternativi.

Konkreten aktivistični primer je sklop akcij v zadnjem vikendu marca, ki so bile izvedene v okviru internacionalnega gibanja Knowledge Liberation Front. Konkretne akcije so bile stkane okoli ideje smiselnosti zatona finančnega kapitalizma, konca procesa prekarizacije in omogočanja kvalitetnega ter vsem dostopnega izobraževanja.

V globalnem smislu je gibanje podobno drugim študentskim protestom v smislu deležne policijske pozornosti. To je več kot prepričljiv dokaz, da skupinsko ali posamezno nedosledno sledenje prostorski regulativi vodi v resnejši zasuk dogodkov. Na primer alternativci v Italiji so v javnih bančnih prostorih tako motili oblast, da so jih poskušali utišati in so jih razganjali s policijo.

In sum, izrisan argumentacijski trk in ne povzetek vseh možnih argumentov, ki variirajo od začetka do konca neskončne premice, absolutno utemeljuje holistični pogled na njihovo pozicioniranost v času in prostoru. To bi po demokratični logiki tudi osvetlilo iskanja povezav različnih področij za njimi samimi in potemtakem opravičilo ali ne posamezen argument.

Kakor koli že, zdaj imamo Slovenijo, ki se ima zopet za manj razvito v primerjavi z bolj razvitimi državami. Kot da ni bilo  dovolj nalomljene narodne hrbtenice, že ko je s kmetije v mesto hodila Cankarjeva mati, se že mlade vestno vzgaja v duhu podrejenosti. Ta se seveda upravičuje z nekakšno manjšo razvitostjo. A takratni in sedanji vzroki za tako razumljeno kulturno različnost po intuiciji konec koncev najbrž ne izvirajo iz realnosti, precej verjetneje je, da so mišljeni ekonomsko in so plod vdora ali celo dominance tujega kapitala.

Če pa bi bilo vendarle res, potem je ves narod manj razvit in je tudi vedno bil. Potem bi si vendarle lahko svojo zaplankanost enkrat za vselej priznali in se z njo pomirili. Ni res, da se nismo več stoletij resno trudili za razvitost glede na države severno od Donave, očitno nam le ne gre preveč dobro. Narobe se zdi, da se izpostavlja šolarje, brez hkratne omembe, da ta podvig ni uspel niti predhodnim generacijam.

Ob vsej argumentaciji in poskusu razkrinkavanja nianse argumentiranja konec koncev ni prišlo na vrsto nič o perečem problemu inovativnosti. Kar se lahko razume kot še en odraz razkrinkanega načina argumentiranja. Nerešeno namreč ostaja nerešeno, vendar se vse bolj argumentira.

Kako bo v državi, ki je nekoč želela biti pod svobodnim soncem, potem pa podpisala papirje z imperialističnimi in kapitalističnimi velesilami in tako tudi sama krenila po njihovih stopinjah? Zdaj se ne ve, s kakšnim soncem je  obsijana. Argumentiranje in malenkostna prisotnost splošnega soglasja na področju inovacij in financiranja tudi zaposlovanja ne kaže na splošno zadovoljstvo.

In čas bo pokazal, ali bo tudi za to dobo višek inovativnosti nastajajočega ponosnega evropskega Slovenca na primer fiktivno veliko delo »Zatajil sem državo«. Se pravi mojstrska dela, koncentrirana okoli hlapčevstva oziroma manjše razvitosti.

Študent se je še pred koncem modrovanja znašel v svoji sobi in pomislil, da bi si res že lahko našel kakšno pametno delo in postal bolj inovativen.

Čez skoraj vse sta se spotikala Eva in njen alter-ego.