...„A gremo še kaj pojest?“...
Verjetno je tudi hlad, ki je zavel s severa, pripomogel k večji lakoti. Ta nas je prisilila, da smo zapustili pisarniški objem dima in odtrgali pogled z LCD zaslonov. Odpravili smo se na nasprotno stran od tiste, kjer so še do nedavnega zavijali tobak in skrbeli za to, da je država dodatno služila na trošarinah, ki jih podpirajo zakajena pljuča.
Poleg dima se je po tržaški okoli tretje vil tudi gost promet tistih, ki so opravili svojo dnevno tlako in se odpravili nekam drugam. Vendar nas slednji niso zanimali. Zanimala nas je tista tabla, ki je visela na vratih pred vhodom v oštarijo.
Napis je ponujal tri opcije kosil, ki so se jih namenili ponuditi tisti dan. Odločili smo se vstopiti in poiskati prosto mizo, seveda v pričakovanju gneče. Po prehodu praga smo bili kar malce presenečeni, saj smo takoj dobili mizo, kar je znal biti še vsaj nekaj let nazaj pravi podvig.
Takoj nas je obletel natakar in nas povprašal o naših prehranjevalnih željah. Ker smo čakali še na okrepitve, smo za začetek prosili zgolj za vodo, ki se je delno do pretežno hitro znašla pred nami. Po dveh požirkih smo se z omočenimi usti lotili preiskovanja jedilnega lista.
Ta nas je že na začetku presenetil s tem, ko se je nanj zapisalo, da je na tabli pred oštarijo moč najti štiri kosila, dasiravno so naše oči ugledale zgolj tri. V ponudbi pa so se znašle še razne testenine, pice, rižote, lazanje ter druge mesne in zelenjavne jedi. Nas je nos pripeljal do odločitve, da se lotimo puranovega šnicla, ki naj bi se valjal v česnovi omaki, obema pa naj bi bil priložen še krompir. Za predjed je služila juha, in to gobova.
Preden pa nam je uspelo dejansko naročiti, je mimo nas letela minuta za minuto. Ko se je teh nabralo že za dobro decenijo, ako ne celo dve, nam je končno uspelo. Vendar ne bodimo tako nergavi, pred seboj smo imeli vsaj vodo, ljubljansko, čisto, iz pipe, da za nami slučajno ne bi ostajale plastenke.
Po stočeni vodi in pretečenih minutah smo predse dobili juho. Pa se spustimo globlje v njeno konstitucijo. V vodo je bila primešana smetanasta podmet, verjetno šele kasneje, še preden se je čebula zadušila. Poleg pretežno šampinjonov, morebiti tudi kakšne lisičke, pa so v njej plavali še naribani korenčki ter potopljeni koščki krompirja. Brbončice so nam še mimogrede sporočile, da se je v juhi znašlo občutno preveč soli.
Po presoljeni juhi se je pred nami znašla glavna jed. Po krožniku sta se leno valjala postan, malce prepečen krompir in zrezek, izrezan iz purana, verjetno predhodno popečen na žaru, ki naj bi ga oblivala česnova omaka. Pri česnovi omaki smo se znašli pred problemom okušanja tega fantomskega česna. Če bi hoteli, da bi omaka dejansko vsebovala česen, bi bilo to mogoče le tako, da bi česen lovili po solati ter si ga pri-dodajali med omako in purana. Žalostno pri vsej zgodbi je, da tudi solata ni vsebovala česna. Tudi zrezek je v ustih puščal rahlo osušeno sled, kljub zgoraj omenjeni omaki.
Omenjali smo že solato. Ta je bila pretežno sestavljena iz pereščkov zelene, tu in tam pa se je v njej znašel tudi kakšen listič radiča. Če je človek res dobro pogledal, pa je lahko ujel še kakšno zeljnato nit. Vse skupaj je bilo omočeno z vinskim kisom ter zabeljeno z oljčnim oljem.
Za konec bi se pred nami morala znajti še sladica, ki smo jo pri drugih mizah zaznali v obliki jabolk. Vendar to jabolko ni padlo daleč od drevesa, kaj šele na našo mizo. Ni nam preostalo drugega, kot da plačamo in poberemo šila in kopita. Poprej pa se nam je zastavilo vprašanje: „A gremo še kaj pojest?“
V Mirju, med testeninami ujetimi v okvirje, je ob zanič glasbi kosil Francii.
Komentarji
komentiraj >>